Še ne 13-leten si je na poti iz šole mimo Žage ogledoval kope – skladovnice desk in njihovo natovarjanje na tovornjak. V začetku poletja 1954 je na Žagi dobil 4 primerno debele in široke, 4 metre dolge jelove deske. Ker se je bal posmeha vrstnikov, če izdelava čolna ne bi uspela, desk ni pripeljal po glavni poti v Bezuljak, ampak sta jih z dve leti mlajšim sosedovim Jožetom po spodnji, gozdni begunjski poti znosila do bezovskih senožeti Devci in ob robu njiv Zvratnic do Severjevega skednja.

Pod domačim skednjem, na podu, je nastala čolnarska delavnica. Za delo je Tone uporabil orodje starega očeta (umrl 1950): obliče, dleta, žago in jerštat. Predstavo o tem, kakšen naj čoln bo, je imel Tone le v svoji glavi. Čeprav ni imel načrta za čoln na papirju, je postal pravi konstruktor. Tri tedne je vsak prosti čas uporabil za svoj projekt. Obdeloval je deske in oblikoval čoln. Vsak večer je skedenj s skrivnostjo na podu varno zaklenil, da mu ne bi kdo ponagajal. Ko je bil čoln narejen, je spoje med deskami zamazal s tekočim katranom. Kepe katrana je dobil na gradbišču zadružne trgovine v Begunjah. V starem loncu je kepe na ognju za hišo segrel in raztopil. Čoln je potem še premazal in zavaroval z oljnato zeleno barvo, lajšti na zgornjem robu čolna pa z rdečo.

Prve dni avgusta 1954 sta mu pri »krstu« čolna pomagala 3 leta starejši brat France in sosedov Kotovčkov Marko. Čoln so na veslih prenesli na Lokev. Čoln je imel vgrajene tri prečne deske za sedeže, na premcu pa velik, lesen kavelj z verigo za privez. Čoln so spustili v vodo na južnem, najglobljem delu Lokve ob veliki skali. Do jeseni je bilo vsako nedeljo pri Lokvi živahno. Staro in mlado je občudovalo lepi čoln. Vsako nedeljo zvečer se je prenašanje čolna z Lokve na varno v Severjev skedenj ponovilo.

• France Katern – Severjev, Tonetov starejši brat.
• Anton Katern, Severjev, roj. 1941, graditelj čolna, lastnik in kapitan – drži veslo.
• Marko Turšič- Kotovčkov, roj. 1940.

Posnetek je naredila Američanka, nekdanja Bezovka, Ančka Žnidaršič, ko je bila na obisku v domovini. Na hrbtni strani sličice, ki jo je poslala svoji sestri v Bezuljak, je zapisala: »To sliko dajte tistim fantom, ki so čoln posodili.«

• Levo v čolnu vesla Ana Turšič – Kocjanova Ana, roj. 1920, iz Bezuljaka, nečakinja obeh turistk.
• V sredini sedi njena 58-letna teta Ančka Žnidaršič – Mežnarjeva iz Bezuljaka,
• desno pa njena svakinja Cilka Žnidaršič. Cilka je bila žena Ančkinega brata Antona Žnidaršiča – Mežnarjevega Toneta.

Leta 1954 sta bili na obisku v Bezuljaku pri Ančkini sestri Frančiški Turšič pri Kocjanovih. Na obisk v domovino sta čez Atlantik potovali z ladjo tri tedne.

Včasih se je kak » turist« v Lokvi tudi po nerodnosti namakal. O Veliki maši – 15. avgusta 1954, na dan bezovskega žegnanja, se je to pripetilo Janezu Kocjančiču – Tetnemu Janezu. Na vsak način se je želel peljati, ni pa hotel v čolnu sesti na klop. Ko je čoln zaplul, je Janez izgubil ravnotežje in štrbunknil v vodo. Ko je bredel proti bregu, je v vodi zagledal nekaj rjavega. Ustrašil se je, da je to njegova denarnica. Iztegnil je roko in trdno zagrabil rjavo … žabo. Smeha ni hotelo biti konec.

Ko se je lastnik čolna Severjev Tone po končani osnovni šoli zaposlil na Žagi, je bilo turizma na Lokvi konec. Čoln je prodal nekemu fantu z Dolenjega Jezera. Tega, koliko je iztržil zanj, se Tone več ne spomni. Veselja pa je bilo veliko.

Tone Katern ni postal mizar, kot si je v šolskih letih želel, ne ladjedelničar ne mornar. Ko je odslužil vojake, je postal šofer avtocisterne. Sedaj je upokojenec in živi v Bezuljaku. V svoji obnovljeni rojstni hiši ima na podstrešju – svoji duši za veselje- lepo urejeno pravo muzejsko zbirko starih predmetov. Vredno ogleda!

Letos je bilo na Blokah tekmovanje gasilcev z uporabo starih brizgaln. Ponosni smo, da so naši možje in fantje dosegli prvo mesto s to staro, vendar dobro ohranjeno brizgalno, ki jo vidite na sliki.

Letos so bezovski gasilci končno dobili novo, moderno in dobro opremljeno gasilsko vozilo.

Na desni strani brizgalne so:

• Jože Švigelj – Šviglov,
• France Katern – Severjev,
• — –,
• Ludvik Hren – Antonov Ludve, ki je bil predsednik društva.

Fanta, ki držita cevi, sta usmerila curke proti lipam, ki še vedno krasijo pot proti prijazni dobški cerkvi svetega Lenarta. Včasih lepo popasena gmajna je sedaj precej zaraščena.

Spredaj:

• Ivan Hren – Mivč,
• Jože Debevec – Gornji Kotov,
• Anton Brancelj – Krajnč,
• France Katern – Severjev – vsi Bezuljak.

Zadaj:

• Tone Debevec – Žogarjov,
• Stane Škrlj – Dolnji Popkov,
• Tone Hren – Antonov.

Spredaj:

• Ludvik Brancelj – Krajnč,
• Marko Turšič – Kotovčkov,
• Janez Zalar – Gornji Popkov, ki drži v rokah gajžlo,
• Tone Hren – Mivč,
• Tone Debevec – Gornji Kotov – vsi Bezuljak.

Zadaj:

• Alojz Debevec – Žogarjev,
• Jože Švigelj – Švigljev,
• — — .

Ta stara slika je kar dolgo čakala na mojem seznamu, ker sem upala, da bomo prepoznali več gasilcev. Žal ni tako. Prav danes sem se pogovarjala s 85-letnim Rjavčkovim Janezom, begunjskim gasilcem, ki ima na sliki čez ramo opasano vrv. Ko sem ga povprašala o sliki, je dejal, da so se najbrž slikali po gasilski veselici v Begunjah, verjetno za Bonačevo hišo.Upam, da bo kdo od bralcev prepoznal še ostale gasilce in dopolnil manjkajoča imena.

Ker smo bili pridni krožkarji, smo šli za nagrado na izlet v Pekel. S seboj smo imeli fotoaparat in smo veselo slikali. Še danes se spomnim, da nam tov. Toni ni razlagal le o fotografiji, ampak nas je opozarjal tudi na zanimivosti ob poti. Ko smo v Koželjškem grabnu ob Otavščici zagledali rastline z velikimi listi, nas je vprašal, če vemo, da je to zdravilna rastlina in kako se imenuje. Nismo vedeli. Sam je odgovoril na vprašanje in povedal, da je lapuh in da se uporablja pri ženskih boleznih. Malo nam je bilo nerodno in smo se v zadregi hihitali češ: Kaj so to ženske bolezni?

Sedijo:

• Ana Urh – Trantarjeva,
• Žarko Kranjc – Mihovčkov,
• Marta Hren – Kovačeva,
• fotoaparat ima v rokah in nam razlaga Francka Debevec – Žogarjeva iz Bezuljaka.

Zadaj:

• stojita Rezka Meden – Jagrova iz Topola in
• Anka Stražiščar – Brešča iz Dobca.

Slovarček:

• mulci: otroci, šolarji, slabšalno tudi nagajivi otroci

Kraj: Begunje
Datum: 1958
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Francka Debevec
Skenirano: 24. 10. 2015
Oblika: fotografija

Stene v razredu so bile pobeljene, spodnji del pa je imel vzorec v različnih barvah, ki so ga naredili s posebnimi valjarčki z vzorcem. Na steni visi plakat, eden redkih učnih pripomočkov, poleg zvezkov in knjig.

Razred je služil tudi kot delavnica za tehnični pouk, za klopmi stoji jerštat – mizarska miza, kjer so fantje dopolnjevali svoje znanje ročnih spretnosti.

Učitelj v razredu je tovariš Vinko Toni, ki je bil tudi ravnatelj šole. Marsikateri učenec si je oddahnil, ko je prišel on poučevat v Begunje.

Ob 25-letnici osvoboditve Bosne, za katero je imel največ zaslug 17. pešpolk “Kranjskih Janezov”, je bila v Ljubljani velika proslava. Udeležili so se je nekateri preživeli borci in njihovi poveljniki ter sam nadvojvoda Josip Ferdinand.

Jernej plemeniti Andrejka, ki se je tudi sam udeležil bojev v Bosni, je napisal knjižico “Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878”, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca leta 1904. V njej je natančno popisal potek bojevanja, na koncu je dodal še poglavje o muslimanskih navadah. V knjižici je objavljena tudi pesem Slovenski fantje v Bosni, ki pa je označena kot ljudska pesem. V knjižici je natančno opisan tudi potek proslave v Ljubljani in kje živijo v bojih omenjeni poveljniki slovenskega rodu ali kje je njihov poslednji dom.

In zdaj k bistvu: Jože Hren, roj. 1901, takrat je bil še Jožko, je hodil v šolo v Begunjah. Takrat je služboval v Begunjah nadučitelj Matej Kabaj, ki ga poznamo kot avtorja knjige o Cerkniškem jezeru. Bil je prijazen učitelj, ki je vzpodbujal otroke k učenju. Pod vtisom očetovih pripovedi in medalj, ki so jih oče skrbno hranili, in učiteljevih vzpodbud, se je Jožko začel učiti in se tudi naučil celo dolgo pesem Slovenski fantje v Bosni. V šoli je bil pohvaljen in postavljen za vzgled. Z veseljem je že starejši Jože še kdaj ponovil pesem. Antonov Jože se je poročil s Kovačevo Rezko, rodili so se jima otroci.

In nastal je magnetofonski zapis. Vnuk Marko je kasneje pesem presnel z magnetofona na audio kaseto, Bojan Štefančič pa s kasete na modernejši nosilec zvoka. Ta posnetek je zdaj pred vami. Da boste lažje sledili, objavljam tudi iz knjižice Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini prepisano pesem, ki so jo naš ata znali še pri 70-ih letih in kasneje. To dejstvo govori v prid latinskemu pregovoru: Repetitio est mater studiorum ali slovensko: Ponavljanje je mati modrosti (ali znanja). Mogoče bi se ga morali bolj držati v slovenskih šolah.

Vojska v Bosni.

(Narodna pesem.)
 

Poročnik Jernej Andrejka služi kot ritmojster v cesarski gardi na Dunaju; pisec knjige Slovenski fantje v Bosni

General Priger je umrl na Dunaju.

Sestra Amata -Ana Hiti, Kovačeva iz Begunj, se rada spominja ubranega petja begunjskega zbora. Pove, da je dobila kot otrok kar kurjo polt, ko so se na koru oglasili lepi glasovi. Sestra Amata je tudi prepoznala večino pevcev

Slika je žal poškodovana. Očitno je šla nekomu pevovodkinja gdč. Drobničeva tako v nos, da jo je strgal s slike.

Od moških pevcev so bili ubiti med vojno ali po njej: Bonač, Turšič, Debevec, Vidmar, Korošec, Cimperman, Tomšič, Opeka, Meden, Rožanc; ubita je bila tudi Anica Drobnič.

1 . Dana Otoničar – Čopča

2. Marija Rožanc – Klemenava Merica

3. Zofka Turšič – Tomažičeva – pela je alt

4. Justi Rode – Babcina Justi – kasneje je postala učiteljica

5. Pepca Mrak – Mrakava iz Doline

6. Angelca Obreza – Obrezava iz Selščka , por. Košir

7. manjka Anica Drobnič – organistka, zborovodkinja, učiteljica v Begunjah

8. Ivana Mivc – Mivča iz Begunj, por. Cimperman – Žagarčkava

9. Malka Vidmar- Vidmarjeva iz Begunj, por. Popek – Rubča

10. Angela Vidmar – Matejncava iz Begunj,

11. Urška Drobnič – služila je v župnišču – sestra Anice Drobnič,

12. Janez Vidmar – Vidmarjov iz Begunj

13. Viktor Kraševec – Krašovcov Viko, najmlajši brat Malke Tornič

14. Ivan Korošec – Jožlinov, (hiša nad Čopetovo) iz Begunj, čevljar, vedno dobre volje

15. Tone ali Janez Meden – Jurjov iz Selščka

16. Slavc Sernel – Sernelov iz Begunj

17. neznan

18. Tone Rožanc – Klemenov iz Begunj – krasen basist

19. Janez Bonač – Bonačov iz Begunj

20. France Turšič – Tomažičov iz Begunj

21. Pepe Švigelj – Mivč iz Selščka – basist

22. Alojz Tomšič – Mihov iz Topola – krasen bariton

23. Polde Opeka – Pavličkov iz Selščka

24. Tone Kranjec – Krajnč s Kožljeka, kasneje živel v Cerknici

25. neznan

26. Viktor Meden – Jankotov Vik iz Begunj

27. Anton Popek – Šuštarjov iz Bezuljaka, čevljar in mežnar, oče narodnega heroja Alojza Popka – Vandka

28. France Debevec – Zgornji Krajnč iz Begunj

29. France Švigelj – Francetov ata iz Bezuljaka, zelo dober tenorist

30. župnik Matej Ježek – umrl maja 1938

31. jakob Kranjec – Mihovčkov iz Topola, begunjski župan

32. Tone Debevec – Janezov ata iz Begunj

33. Anton Cimperman – Anžkov Tone iz Topola, občinski tajnik

Prednja vrsta:

20. Tone Katern – Severjov, Bezuljak
21.
22.
23.
24. Tone Hren – Antonov, Bezuljak

Zadnja vrsta:

1. Otrin Helena – učiteljica
2.
3.
4.
5. Marko Turšič – Kotovčkov, Bezuljak

Spredaj:

25. Stane Škrlj – Dolnji Popkov, Bezuljak
26. Vinko Brezec – Čejdn’kov, Bezuljak
27. Janez Vesel, Brezje
28. (med dvema glavama)
29.
30. Minka Turk – Turkava, Bezuljak

Zadaj:

7. Alojz Debevec – Žogarjov, Bezuljak
8. Jože Turk – Turkov, Bezuljak
9.
10. France Obreza – Andrejev, Selšček
11. (desno, samo zgornji del obraza)

Spredaj:

56. Darči Bonač – Bonačeva, Begunje
57. Ivanka Meden – Tonkava, Bezuljak
58. Minka Žnidaršič – Žnidarjeva, Bezuljak
59. Anka Brancelj – Krajnča, Bezuljak

Srednja vrsta – pet učenk:

31. Minka Turšič – Tetna, Bezuljak
32. Ana Turšič – Turščeva, Nov Jork – Begunje
33. Minka Turšič – Dolnja Kotava, Bezuljak
34. Marija Petrič – Mivča, Begunje
35. Ana Košir, Selšček

Zadnja vrsta:

12. Milan Otrin, ravnatelj
13. desno pred Otrinom – Pavle Urbas – Urbanov, Bezuljak
14.
15.
16.
17.

55. Geni Franetič – Nacetava, Begunje
54. Zinka Furlan – Zogarjeva, Nov Jork – Begunje
53. Hermina Zalar – H’rblanava, Begunje

Druga vrsta:

52. Francka Debevec – Žogarjeva, Bezuljak
51.
50.
49. Ivanka Katern – Severjeva, Bezuljak
48. Minka Brezec – Čejdn’kava, Bezuljak
47.

Predzadnja vrsta:

Čelo neznane učenke
36. Pred njo Anka Kavčič – Rakiška, Bezuljak
37. Rozka Škrlj – Grmkova, Nov Jork – Begunje
38. Zdenka Rožanc – Kovačeva, Brezje
39.
40.
41. Olga Urbas – Urbanava, Bezuljak
42.
43.
44.
45.

Zadaj:

18. Mara Popek – Rubča, Begunje
19. Justi Rode, učiteljica

110. Franc Tavželj, Dobec
111.
105. Ivanka Hribar, Brezje
103. Silva Vesel, Brezje

Druga vrsta:

109. Alojz Obreza – Andrejev, Selšček
108. Jože Suhadolnik, Kožljek
107.
106. Lado Milavec, Begunje (Rakek)
104.
103. Silva Vesel, Brezje

Tretja vrsta:

63. Alojz Škrlj – Blažov z Ledine, Begunje (namrščen)
64.
65.
66. Janez Stražiščar – Mihcov, Begunje ( v svetli srajci)

Zadaj:

62. France Knap – Vilč, Begunje
61. Julij Zalar – Jakopov, Kožljek (nekoliko zakrit)
60. Jože Stražiščar – Mihcov, Begunje (stoji za 66)

Prva vrsta:

101. Danica Korošec – Korošcava, Begunjr
98. Franc Petrič, Begunje
96. Andrej Otrin, Begunje
94.
92.

Druga vrsta:

100.
97. Aleksander Zalar
95.
93. Janez Kranjc – Klemenov, Begunje
91. Jože Meden – Jagrov, Topol

Tretja vrsta:

99.
69.
70.
77.
72. Tone Debevec – Žogarjov, Bezuljak
74. Pepca Juvančič – Tonetava, Nov Jork – Begunje
73. Marinka Katern – Zrimškava, Dobec (za 74, zakrit spodnji del obraza)

Čisto zadaj (oba imata zakrita spodnja dela obraza):

67.
68.

90. Janko Košir, Selšček
89.
88. Franc Doles, Begunje
87. Beno Rožanc , Brezje
86.

Druga vrsta:

76. Mateja Otrin, Begunje
78.
80. Ivanka Stražiščar – Brešča, Dobec
82.
83.
84.
85.

Tretja vrsta:

75.
77.
79.
81.

Od leve zgoraj:

Ustanovitelj prve Marijine družbe je bil jezuitski pater Janez Leunis, profesor latinščine na jezuitskem kolegiju v Rimu leta 1563. Sprva so bili člani Marijinih družb le dijaki jezuitskih kolegijev po Evropi, kasneje tudi v Ameriki in Aziji, kjer so imeli jezuiti svoje šole. Informacije o Marijinih družbah so prišle tudi do papeža. Tako je leta 1584 papež Gregor XIII. z bulo “Vsemogočnega Boga” cerkveno ustanovil in potrdil kongregacijo Marijinega oznanjenja. Že leta 1587 so članstvo razširili tudi na laike, še vedno pa je bilo članstvo “rezervirano” le za moške. Šele 1751 je papež Benedikt XIV. dovolil ustanavljati Marijine družbe tudi za dekleta in žene. Kmalu so postale dekliške in ženske Marijine družbe številčnejše od moških. Število Marijinih družb se je še povečalo, ko je Sveti sedež v prvi polovici 19. stol. omogočil ustanavljanje Marijinih družb po vseh župnijah in ne le tam, kjer so župnijo upravljali jezuiti.

Prva Marijina družba na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1605 pri jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Vanjo je vstopilo 12 mladeničev. V Družbo preblažene Device Marije v nebo vzete v Ljubljani so kasneje vstopali novi člani različnih stanov. Postala je preštevilna, zato so ustanovili nove družbe v Ljubljani pa tudi v Celovcu, Gorici, Trstu in nazadnje v Mariboru.

Cesar Jožef II. je koncem 18. stoletja z jožefinskimi reformami razpustil nekatere cerkvene redove, med njimi tudi jezuite. Zaradi tega so Marijine družbe prenehale delovati. Ponovno so na Slovenskem zaživele šele v drugi polovici 19. stoletja. Nunski katehet Jožef Kerčon je ustanovil leta 1858 Marijino družbo pri redovnicah v Škofji Loki. Počasi so spet ustanavljali Marijine družbe po vsej Sloveniji, tokrat so bile številčnejše ženske Marijine družbe. V Planini pri Rakeku je bila že leta 1894 ustanovljena dekliška Marijina družba in ustanavljanje Marijinih družb različnih stanov se je hitro širilo tudi po manjših župnijah. Zasluge za hitro širjenje Marijinih družb na začetku 20. stoletja ima tudi Anton Bonaventura Jeglič, ljubljanski škof od 1898 do 1930, ki je bil sam velik Marijin častilec.

Da bi po I. svetovni vojni spet okrepili vrste mladeniških odsekov Marijine družbe, so začeli v 30-ih letih 20. stol. ustanavljati Marijine vrtce. Člani Marijinih vrtcev so bili šolarji, članstvo naj bi bila priprava na sprejem v Marijino družbo po končani šoli.

Zunanji znak članstva v Marijini družbi je bila družbena svetinja. Svetinje so bile v začetku ovalne oblike, kasneje pa so bile bolj podolgovate in na koncih zašiljene. Svetinje dekliških in deških – fantovskih Marijinih družb ter Marijinega vrtca so imele na sprednji strani reliefno podobo Brezmadežne, na zadnji strani pa različno: Marijin monogram, Srce Jezusovo in Srce Marijino, včasih pa podobi sv. Alojzija ali sv. Neže. Svetinje dekliških Marijinih družb so bile pritrjene na modrem svilenem traku. Svetinje Marijine družbe za žene so imele na sprednji strani relief Pieta, na zadnji strani podobo sv. Ane in so bile pritrjene na temnordečem svilenem traku. Svetinje deških in moških Marijinih družb so bile pritrjene na modrem traku, zavezanem v pentljo. Pentljo s svetinjico so pritrdili z varnostno zaponko v prsni žepek pri obleki. Mnogi vojaki v I. svetovni vojni so imeli všito tako svetinjico v uniformo.

Marijine Družbe so imele tudi svoje prapore. Vidimo ga tudi na sliki levo zgoraj, na traku je zapisana letnica 1904, ki označuje leto slovesne posvetitve družbene zastave.

Predsodki nekaterih ljudi, ki so v Marijinih družbah videli le “društva za stare device”, kjer so samo molili, so daleč od resnice. Delovanje Marijinih družb se ni omejevalo zgolj na versko področje, pač pa so s svojim delovanjem močno posegale tudi na kulturno, socialno in izobraževalno področje. V Begunjah so ustanovili celo Tamburaški orkester Marijine družbe (slika v Muzeju novejše zgodovine).

Statistika dekanije Cerknica o članstvu v Marijini družbi za leto 1933 pove, da je bilo v dekaniji 14 družb z 923 člani in 1354 otroki v Marijinem vrtcu. V Begunjah je bilo 72 članic dekliške Marijine družbe, 42 članov fantovske Marijine družbe in 98 otrok v Marijinem vrtcu.

Med II. svetovno vojno je število Marijinih družb zelo upadlo zlasti na ozemljih, ki so jih zasedli Nemci, ki so izgnali večino slovenskih duhovnikov. “Bogoljub”, glasilo Marijine družbe, je prenehal izhajati leta 1944. V Sloveniji po vojni nova oblast Cerkvi ni bila naklonjena, še manj pa je dovoljevala javno delovanje v verskih organizacijah. Tako so Marijine družbe zamrle, izjema je Marijina kongregacija duhovnikov in bogoslovcev v Ljubljani, ki deluje še danes.

V Begunjah so bile mladenke zadnjič sprejete v Marijino družbo spomladi 1946. Slovesen sprejem, ki je bil v cerkvi, je opravil župnik Franc Hiti. Po sprejemu pa mlade članice Marijine družbe niso imele nobenega srečanja več, ne v cerkvi ne zunaj nje.

Vse podatke o nastanku, delovanju Marijine družbe in njenem propadu v Sloveniji sem našla in povzela iz knjige Draga Zalarja: Marijine družbe na Slovenskem.

1. Matej Ježek, župnik

8. Mima Turšič- od Šimčov’ga Antona s Kožljeka

9. Rezka Kranjc – Jožljeva iz Dobca, ki je živela pri teti Heleni Rupar v Bezuljaku

12. Antonija Žnidaršič – Mežnarjeva iz Bezuljaka

15. Antonija Debevec

16. Ančka Debevec (por. Kavčič – Rakiška mama)

18. Ana Petrič – Bebrava iz Selščka – kasneje babica v Cerknici

19. Amalija Malka Brancelj – Podraževa iz Bezuljaka (por. Škrlj – Grmkova mama iz Nov’ga Jorka)

27. Anica Vidmar – Matejncava iz Begunj

28. Pepca Turšič – Dolnja Kotava iz Bezuljaka (por. Mramor – Erjavčkava mama iz Begunj)

29. Marija Korošec – Sernevčkava iz Bezuljaka, (por. v Dolenji vasi)

30. Ana Korošec – Sernevčkava, (por. Korošec na domu)

31. Fani Petrič iz Rigla

32. Ivanka Turšič – Dolnja Kotava iz Bezuljaka (por. Debevec – Krajnča mama iz Begunj)

33. Angela Popek – Šmitava ( por. Popek – Rubča mama iz Nov’ga Jorka)

34. Pepa Turk – Turkava iz Bezuljaka

36. Micka Obreza -Lukava- nekoč prva hiša levo, ko prideš iz Cerknice v Begunje

37. Julka Tavželj, Tavžljeva iz Dobca (por. Popek, Šuštarjeva mama iz Bezuljaka)

38. Jerica Kranjc – Krajnča iz Dobca

40. Marija Švigelj – Žnidarjeva Mera iz Bezuljaka

42. Francka Meden – Klemenova iz Bezuljaka

44. Marija Žnidaršič – Ancna Micka iz Bezuljaka

45. Ana Vidmar – Vidmarjeva iz Dobca, (por. Katern na domu)

53. Jožefa Furlan – Kavčeva Pepa iz Bezuljaka

59. Marija Meden – Medenava Micka s Kožljeka

60. Marija Turšič – Tomažičeva iz Begunj

64. Zofija Rožanc – Kovačeva, Brezje, (por. Stražiščar pri Mihcavih v Begunjah)

65. Ana Bečaj – Čopetava iz Begunj, (por. Opeka  pri Jernejevih v Selščku)

67. Micka Debevec – Janezova iz Begunj,

69. Ana Debevec – Gornja Kotava iz Bezuljaka, ( por. Žnidaršič, Ancna mama)

71. Antonija Žnidaršič – Ancna Tonca iz Bezuljaka

74. Jera Ježek – farovška kuharica

76. Jožefa Bečaj – Čopetava iz Begunj

79. Ana Debevec – Janezava Ančka iz Begunj, (por. Cimperman pri Anžku v Topolu)

Prva vrsta:

• Franc Brezec – Čejdn’kov France,
• Jakob Brancelj – Podražov Jaka,
• Jože Hren – Kovačov ata,
• Jakob Turšič – Kuotovčkov Jaka,
• Ludvik Hren – Antonov Ludve,
• Anton Hren – Mivč Tone,
• Vinko Brancelj – Podražov Vine,
• Franc Primožič – Než’n France,
• Alojz Švigelj – K’šlanov Lojz,
• Anton Meden – Tonkov Tone,
• Stanislav Debevec – Kuotov Stane,
• Anton Turšič – Šimčov Tone,
• Ludvik Brancelj – Krajnč Ludve,
• Franc Debevec – Boštjanov France.

Čepijo:

• Jože Zalar – Kevd’r’n,
• Janez Zalar – T’ Guorajni Popkov,
• Jože Švigelj – Francetov,
• Alojz Škrlj – T’ Duolajni Popkov Lojz,
• Vinko Brezec – Čejdn’kov Vine.

V jeseni 1941, v noči iz 19. na 20. oktobra, so partizani ob napadu na italijansko postojanko v Bezuljaku razstrelili skladišče eksploziva, ki so ga imeli Italijani uskladiščenega v bezovskem gasilskem domu.

Italijani so tako močno razstrelivo uporabljali, ko so rušili armirano-betonske objekte Rupnikove linije v okolici Bezuljaka: na Komidarjevem griču, na Vrhu in na Žnidarjevi Sevski rebri. Rušenje objektov so snemali na filmski trak in ga kot predfilm prikazovali v italijanskih kinematografih o »junaški«, zmagoviti italijanski armadi. Ob predvajanju tega filma je komentator poročal, da je italijanska vojska po hudih bojih zavzela mesto Topol. Predfilm je v Trstu videla gospa, ki je bila rojena v Begunjah in je dobro poznala Menišijo. Spomnim se, kako so pred rušenjem postavljali trinoga stojala za kamere – takrat nisem vedel čemu služijo. V času rušenja in filmanja so nas evakuirali v Begunje.

Eksplozija v skladišču streliva je bila tako silovita, da je porušila požarni zid na Merini in Kavčevi hiši, na bližnjih hišah pa je razkrilo strehe in popokale so vse šipe. Razbitine šip v bližnjih hišah je zračni udar vrgel v bivalne prostore.

Naslednji dan, 20. oktobra, ni bilo ne gasilskega doma, ne brizgalne, ne gasilske opreme, le na pogorišču se je malo kadilo. Prišli so vojaki v črnih uniformah, rekli smo jim fašisti, ki so odpeljali skoraj vse fante in može v italijanske zapore. Takrat so govorili, da so po posredovanju župnika Turka in škofa Rožmana zaprte moške po nekaj tednih, tik pred Božičem, izpustili iz zapora.

Med vojno, zlasti pa takoj po vojni, so bili skoraj vsi gasilci mrtvi. Gasilskega društva ni bilo več. Po vojni odraščajoča mladina je po letu 1950, zlasti pa po velikem požaru v Bezuljaku (poleti 1954), oživila gasilsko društvo.

Temelje novega gasilnega doma so gasilci zgradili v letih 1954 in 1955. Za nadaljevanje gradnje pa je zmanjkalo denarja. V letu 1956 so gasilci z raznimi prispevki, donacijami in iztržkom na gasilski veselici ter srečelovom nabrali denar za gradbeni material (opeka, cement, apno). Opeka, ki je bila z juga tedanje države, je bila slabe kvalitete, nepravilne oblike in premalo žgana. Slabo kakovost opeke – različne barve – lahko opazite na stolpu. Les za cimper – ostrešje so darovali lastniki gozdov, deske – rezan les, pa so dobili na žagi Kmetijske zadruge Begunje. Za delo je denarja zmanjkalo. Zidarji na Menišiji smo imeli tisto leto zelo veliko dela. Skoraj nemogoče jih je bilo dobiti zidarja celo za plačilo, kaj šele zastonj. Zidarji z Gradbenega odseka KZ Begunje smo se zavezali, da bomo gasilski dom en dan zidali udarniško in to v nedeljo.

Dogovorili smo se, da z deli začnemo neko nedeljo v septembru. Zbrali smo se v nedeljo zjutraj pred šesto uro zidarji s cele Menišije:

• Franc Doles – Begunje,
• Jože Hren – Kovačov, Bezuljak,
• Peter Jernejčič – Gregorjov, Dobec,
• Stanislav Kržič – Kržičov, Kožljek,
• Lado Oblak – Topol,
• Franc Obreza – Selšček,
• Franc Turšič – Francinov, Kožljek,
• in gasilci iz Bezuljaka.

Malto so gasilci pripravili že v soboto, tako, da je bila pripravljena za zidanje. Takrat na Menišiji še ni bilo mešalcev za mešanje malte in betona, vse so delali ročno.

Pred začetkom dela smo na licu mesta ugotovili, da ni narejena hidroizolacija na temeljih, pa tudi bitumna in lepenke ni bilo, da bi jo pred zidanjem naredili sami. Kaj pa zdaj? Poveljnik gasilskega društva France Primožič – Nežen in vaški odbornik Alojz Debevec – Žogarjov ata sta odločila, da naj začnemo z zidavo. Ocenila sta, da bi bila večja škoda, če malte ne bi porabili in zidarji ne bi bili več pripravljeni za udarniško nedeljo. Podkrepitev odločitve je bila ta, da nobena hiša v Bezuljaku nima horizontalne hidroizolacije pod zidovi, čeprav jo je ena že imela. Gasilski dom je bil tisto nedeljo pozidan do vezi, razen stolpa.

Zidanje stolpa pa se je zavleklo do konca septembra. Stolp sva »po šihtu« v popoldanskem in večernem času, ob slabi električni razsvetljavi zidala Stanislav Kržič – Kržičov Slavc s Kožljeka in Jože Hren. Glazuro – cementni estrih na plošči vrh stolpa, sva delala še do dveh ponoči.

Ostrešje gasilnega doma sta izdelala tesar Jože Brezec – Čejdn’kov in Jože Turšič – Ulčarjov.

Gasilni dom so gasilci dokončali in opremili čez nekaj let ter kupili tudi motorno brizgalno.

Tudi tokrat je bil v veliko pomoč zapis na zadnji strani fotografije. Gospa Anja Serec Hodžar je poiskala kopije zapisov terenskega dnevnika. Tam je zabeleženo:
– v katerih krajih so bili, 
– kateri sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so bili na terenu (med drugimi Valens Vodušek, Zmaga Kumer),
– kje so snemali,
– s kom so se pogovarjali, kdo je kaj zapel ali povedal.
Ob tem so zapisani tudi zanimivi izrazi, jezikovne posebnosti z Menišije. Snemali so v Begunjah pri gospe Snegulki De Toni – Moljk, v Dobcu pri Krajnčih – tja so šli peš, in na Kožljeku.

Ko sem izbrala pesem, ki bi jo rada za posnetek pri Starih slikah, so mi omogočili poslušanje. Bilo je zelo zanimivo in dve urici sta minili kar prehitro, da bi lahko prepisala več zanimivosti. V dnevniku je zapisano, da so zapeli pesem Stoji, stoji hribček strman, na posnetku pa je naslov Stoji, stoji ena lepa rovan. Po besedilu pesmi sklepam, da je bila posvečena Mariji s Planinske gore. Na Planinski gori je na ravnici pod vrhom postavljena cerkev, ki je posvečena Mariji – pribežališču grešnikov – Mariji usmiljeni, kot poje pesem, ki pod svoj plašč sprejme vsakogar, ki se k njej zateče. To je edina notranjska božja pot.

Sledi zvočni posnetek, ki smo ga dobili na Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Še en spomin: Ena od učenk je bila zelo revna, niso imeli denarja niti za zvezke, kaj šele za torbo ali računalo. Deklica je morala pisati na papirnate vrečke. Nekoč si je “sposodila” lepo računalo od sošolca. Učiteljica Beričičeva je seveda takoj ugotovila, kdo je vzel računalo, poznala pa je tudi finančno stisko otrok, zato ni povedala grešnice. Naslednji dan je računalo čakalo lastnika na njegovi klopi.

Pa še dogodek od pouka matematike: Neki deklici ni in ni šlo v glavo računstvo. Učiteljica ji je skušala pomagati in je rekla: “Glej, ti imaš eno pomarančo, tvoj bratec pa eno …” Še preden je učiteljici uspelo dokončati stavek, jo je deklica prekinila: “Jaz nimam nobene pomaranče!”

Ko so se po petdesetih letih spet srečali, je bilo srečanje sošolcev in učiteljice res prisrčno.

V ozadju vidimo cerkev sv. Jurija. Zraven stoji velika lipa. Včasih je bilo v navadi, da so ob cerkvah in cerkvicah sadili lipe, ki so utrujenim obiskovalcem maše dajale senco. Po maši so se pod lipo radi zbrali možakarji, da so uganili kakšno modro.

Zanimivo je, da je Brezje po cerkveni plati v upravi župnije Cerknica, vsi vaščani pa so hodili k maši v Begunje, ker je bilo bližje. Tudi otroci so hodili v šolo in k verouku v Begunje. Ena od utemeljitev za takšno delitev je bila, da ob veliki vodi potoka Cerkniščica niso mogli priti v Begunje. Tudi mrliče so vozili pokopavat v Cerknico.

Leta 1954 sem prišel iz vojske (JLA) in se zaposlil na žagi Kmetijske zadruge Begunje. Direktor je bil Ludvik Urbas – Urbanov Ludve iz Bezuljaka. Takrat se je Žaga ukvarjala z razrezom hlodovine in prodajo žaganega lesa na domačem trgu, boljšo kvaliteto smo tudi izvažali. Slabši les smo porabili za izdelavo zabojev. Izdelovali smo zaboje različnih velikosti za različne kupce: za pakiranje Jaffa pomaranč smo gajbice izvažali v Izrael, izdelovali smo zaboje za Tobačno tovarno v Ljubljani, za pakiranje jajc, za zelenjavo in druge zaboje. Izdelovali smo tudi ladijski pod. Razžagali smo tudi napadlo hlodovino bukve, javora, jesena in bresta iz bližnje okolice. Te deske smo izvažali večinoma v Italijo. Hlode so vozili iz gozda z vozovi s konjsko ali volovsko vprego. Tudi žagan les, ki smo ga odpremljali večinoma po železnici, smo na Rakek vozili z vozovi s konjsko vprego ali tudi z voli.

Prve kamione smo začeli uporabljati za prevoz zabojev na vlak na Rakek okoli leta 1956. Poleg žage in zabojarne, ki so ji delavci rekli kištarija, je delovala tudi mizarska delavnica. Tu je bilo zaposlenih približno 10 mizarjev in imeli so 2 – 3 vajence. Izdelovali so pohištvo po naročilu in stavbno pohištvo: okna, vrata. Izdelovali smo tudi krste za bližnje prebivalstvo. Kasneje smo izdelovali tudi panje, ki smo jim rekli ameriški panji. Kupec je bil Medex Ljubljana.

Žago so ustanovili meniševski kmetje na začetku II. svetovne vojne. Po pripovedovanju so to bili: Ivan Petrič iz Selščka, Jože Kranjc – Krajnč iz Dobca, Marija Turšič – Tomažičeva mama iz Begunj, Alojz Debevec – Žogarjov iz Bezuljaka, Pepe Brezec – Čejdnikov iz Bezuljaka. Postavili so žago venecijanko. Po vojni je Žago prevzela Kmetijska zadruga Begunje. Leta 1949 je Zadruga kupila polnojarmenik, ki je obratoval poleg venecijanke. Skupaj sta razžagala pribl. 7000 m3 jelovih hlodov letno, poleg tega pa še napadlo količino bukove, javorove in brestove hlodovine. Zadruga je odkupovala hlodovino od gozdnih posestnikov. Drobni les, imenovan tudi jamski les, pa je prodajala rudnikom za podpornike v jamah.

Po priporočilu oblasti se je Zadruga začela ukvarjati tudi z zadružnim kmetijstvom. Z arondacijo je Zadruga pridobila večje obdelovalne površine skupaj, da bi lahko njive obdelovali strojno. Pri Zadrugi je bil ustanovljen Zadružni svet, ki je upravljal Zadrugo. Tudi Žaga je širila proizvodnjo in postavili so zabojarno. Zaradi različnih usmeritev smo se ločili in ustanovili samostojno Zadružno lesno podjetje. Pri odcepljenem Zadružnem lesnem podjetju so bili leta 1967 imenovani “samoupravni organi”: delavski svet, upravni odbor. Bili smo popolnoma ločeni od ustanoviteljice, le osnovna sredstva so ostala v lasti Kmetijske zadruge. Ko je Kmetijska zadruga dobila novega upravnika, tov. Milana Laha, so s tožbo dosegli, da je moralo podjetje Jelka odplačevati Kmetijski zadrugi podarjena osnovna sredstva v vrednosti 3.000.000 din. Zadružno lesno podjetje se je preimenovalo v podjetje JELKA – lesna industrija. Na pobudo občine Cerknica smo se združili s Kovindom z Unca in Avtošpedom z Rakeka. Eno leto smo bili skupaj.

Leta 1966 je bil na Notranjskem močan vetrolom, zato je bilo ogromno hlodov. Žagali smo noč in dan in imeli velik dobiček, Kovind in Avtošped pa sta imela izgubo. Kolektiv v Begunjah se je odločil za referendum za razdružitev. Referendum je uspel, spet smo bili samostojni. Nato smo se združili s Slovenijalesom. Jaz sem takrat odšel v službo na Brest v Cerknico, to je bilo leta 1969. Mojo delovno dobo sem začel kot skladiščnik, nato sem napredoval v obratovodjo, po združitvi pa sem postal vodja poslovne enote.