Ko sem Toneta vprašala, kako se lahko po šestdesetih letih natančno spomni, koliko bikov so imeli in kakšne barve so bili, mi je odgovoril: “Vsak si zapomni tisto, kar ga zanima”.

Slika je nastala ob ogledu vzorne kmetije v Danah v Loški dolini. Gospa na sliki je sodelovala s kmetijsko zadrugo in je redila plemenske svinje. Prav ob obisku učencev Kmetijske šole iz Begunj je, po pripovedovanju Toneta Hrena in Toneta Medena, ena od svinj kotila mladičke, ki so bili tako kot mama svinja črno beli. Živinozdravnik, ki je pomagal pri kotitvi, je natančno napovedal, kakšne barve bo mladi prašiček. fantom se je to zdelo zelo zanimivo.

•  Čepi Tone Meden – Tonkov iz Bezuljaka.
• Stojijo: Stane Debevec – Gornji Kotov iz Bezuljaka; živinozdravnik Zupan; gospodinja, ki je imela vzorne svinjske hleve; veterinar s kmetijskega posestva v Loški dolini.

• Čepi Alojz Debevec – Žogarjev iz Bezuljaka.
• Stojijo: Tone Hren – Mivč iz Bezuljaka; Tone Turšič – Šinčov iz Bezuljaka; Alojz Škrlj – Dolnji Popkov iz Bezuljaka.

Tone Hren in Tone Meden iz Bezuljaka se spominjata, da so se v Zagreb peljali z vlakom. Prespali so v nekem internatu, na žimnicah na tleh. Ogledovali so si predvsem kmetijske stroje.

• stojijo France Debevec – Boštjanov iz Bezuljaka,
• Franc Debevec – Vikleč iz Begunj,
• Tone Meden – Tonkov iz Bezuljaka,
• ing. agronomije Rozman,
• čepi Tone Turšič – Šinčov iz Bezuljaka.

• France Jernejčič – Gregorjev iz Dobca,
• Vinko Toni – ravnatelj,
• mogoče France Kranjc – Mivč iz Topola,
• Miro Zrimšek – Jurjev iz Dobca,
• Alojz Debevec – Žogarjev iz Bezuljaka,
• Alojz Škrlj – Dolnji Popkov iz Bezuljaka.

Čepijo z leve:

• Tone Hren – Mivč iz Bezuljaka,
• Anton Kranjc – Mihovčkov iz Topola,
• Stane Debevec – Gornji Kotov iz Bezuljaka.

• Prva vrsta spodaj z leve: Marta Hren, Kovačeva iz Bezuljaka; Milka Kraševec z Gmajnce; učiteljica Marija Martinčič.
• Druga vrsta: Anica Meden, Mim∂na iz Topola; Franc Oblak iz Otonice; Anton Popek, Robč iz Begunj; Janez Meden, Mežnarjev iz Selščka.
• Tretja vrsta: Vinko Hren, Antonov iz Bezuljaka; Janko Maček, Mačkov iz Selščka; Marija – Minka Škrlj, Grmkova iz Begunj; Tone Turšič, Dolnji Kotov iz Bezuljaka.

• Prva vrsta spodaj z leve: učiteljica Andreja Peršin; Marjanca Istenič, Poštarjeva iz Begunj; Marinka Lukovič iz Selščka; Marija – Maša Korošec, Korošcava iz Begunj.
• Druga vrsta: Julka Kotnikova iz Begunj; Ela Kranjc, Ličenova iz Begunj; Danica Kogovšek iz Begunj; Anica Debevec, Žogarjeva iz Bezuljaka.
• Tretja vrsta: Jože Kranjc, Francetov iz Topola; Jože Popek, Šuštarjev iz Bezuljaka; Žarko Kranjc, Mihovčkov iz Begunj; Jože Ravnik, Bonačov iz Topola.

Podružnična cerkev Marije Vnebovzete v Bezuljaku ima že dolgo 3 zvonove – najmanj pa od leta 1743. To je redkost pri podružnicah. Leta 1907 in 1909 so Bezovci dali mali in veliki zvon (bil je počen) preliti. Med prvo svetovno vojno, leta 1917, je avstro-ogrska vojska cerkvi vzela srednji in veliki zvon. V zvoniku je ostal le mali zvon, ki običajno naznanja smrt v vasi.Proti koncu leta 1923 so vaščani pri Strojni livarni in zvonarni Samasa v Ljubljani naročili izdelavo novih zvonov: velikega, srednjega in prelitje starega, malega zvona. Dotedanji mali zvon za vaščane ni lepo pel – ni imel lepega zvena. Nove bronaste zvonove so v Bezuljaku 25. maja 1924 po blagoslovu dvignili v zvonik.

Novi zvonovi so uglašeni na tri tone: mali zvon – ton C, veliki zvon – ton Fis, srednji zvon – ton A. Trozvok C – Fis- A lepo zveni.

Zvonovi imajo napise:
Veliki zvon: O, Marija, prosi za nas!
Srednji zvon: Vojske, kuge, reši nas!
Mali zvon: Ob hudi uri varuj nas!

Napise je sestavil čevljar in mežnar Janez Popek. Najbolj sta si za nove zvonove prizadevala mežnar Janez Popek in cerkveni ključar Anton Hren – Mivč, Bezuljak 2. Nabirala sta denar pri vaščanih Bezuljaka, po vaseh na Menišiji in pri izseljencih v ZDA. V zahvalo za darove še dan današnji zazvoni navček vedno, ko v vas pride obvestilo o smrti rojaka kjerkoli po svetu. Del denarja so dobili za posekan les v cerkveno-soseskinem gozdu, tesane trame in deske. Račun za nove zvonove je bil 94.000 dinarjev. To je bil tedaj velik denar – za primerjavo: kilogram bele moke je bil 4 dinarje.

Na fotografiji so lepo okrašeni novi zvonovi in njihovi botri in botre, ki čakajo na slovesen blagoslov. Botri imajo na prsih pripete šopke. Kot pri krstu otrok imajo botrice v rokah okrašene sveče. Botrstvo je pripadlo gospodarjem in njihovim ženam, ki so za zvonove največ darovali.

Zvonove je blagoslovil cerkniški dekan Jožef Juvanec ob asistenci Mateja Ježka, župnika v Begunjah in upokojenega duhovnika Jožefa Laznika iz Ljubljane. Duhovnik Laznik je bil stric žene gostilničarja Janka Medena iz Begunj.

Ko so nove zvonove dvignili in namestili v zvonik, je bil njihov glas vaščanom takoj všeč. Še danes lepo pojejo.

Najlepše je z njimi zvonil mežnarjev sin Anton Popek – Šuštarjev, ki je kot mežnar nasledil svojega očeta leta 1932. Med drugo svetovno vojno, ko je bil Anton Popek v italijanskem zaporu in internaciji, so Bezovci komaj čakali, da se je vrnil in so zvonovi spet lepo zapeli.

Ko je ob sobotah in pred prazniki popoldne zvonilo delopust, smo Bezovci slišali, da zvonovi pojejo: »Kompavo brat’, kompavo brat’, jutri bo nedelja!« Bajtarske ženske so v pomladanskem času, ko je zmanjkalo ozimnice za prašiče, nabirale kompavo, jo doma poparile s kropom ali skuhale v svinjskem kotlu in jo sesekljale s sekalom.

Na sliki stojijo z leve:

• hči Marija Hren- Micka, roj 1896,
• oče Anton Hren, roj. 1853,
• sin Franc Hren, roj. 1891,
• hči iz prvega zakona Ivana, roj. 1886,
• sin Janez, roj 1899,
• svak Janez Korošec, Mežnarjev s Kožljeka.

Spredaj z leve:

• stoji sin Jožef Hren, roj. 1901,
• sedi mati Marija, rojena Korošec,
• v naročju drži sina Alojzija Hrena, roj. 1905, še v kiklci.
• Na tleh sedi sin Anton Hren, roj 1894, ki je bil hrom.

Naš ata, Jože Hren, so se spominjali, kako so kot otroci hromega bratca naložili v kareto, ga s težavo peljali v breg, pod Kucelj, potem pa je šlo zlahka navzdol. Oni so uživali, mali Tonček pa je vpil od strahu, da ga ne bi prevrnili.

Le redko dobimo fotografijo s tako dobrim zapisom na zadnji strani.

Rodbina Antona Hren-a iz Bezuljaka;

Tone

njegova žena (Mežnarjeva iz Kožljeka)

3 hčere

4 sinovi ( 1 hromast – revček)

s kraja na desni – njen brat mežnar na Kožljeku

—–

Tonetova sestra omožena pri Lukovih v Grahovem

prejel jaz 25. XII. 07

Vračam to spominsko ploščico domačim, ker za me, ki sem vže ob kraju groba nima več pomena!    stric Jakob 1. V. 924

Ta stric Jakob Hren je bil mlajši brat Janeza Kancija Hrena. Bil je študiran mož, pravnik, ki je bil slovenski poslanec v državnem zboru na Dunaju. Stric najbrž ni vedel, da so bili v tistem času vsi majhni otroci, do starosti približno treh let, v kiklcah. Zato je napisal, da so na sliki 3 hčere. Tretja hčerka Nežka je bila takrat še v maminem trebuhu, mati držijo v naročju sinčka Alojza.

Slovarček:

• kiklca: obleka za deklice
• kareta: ročni voziček na dveh kolesih, uporabljali smo ga, da smo z njiv pripeljali krmo za prašiče ali travo za živino
• ranta: tanjši lesen drog

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak

Kraj: Bezuljak
Datum: avgust 1907
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Hren
Skenirano: 14. 9. 2012
Oblika: fotografija nalepljena na karton

• Stojijo z leve: Janez Turšič – Turščov s Kožljeka; Marjan Plut – doma iz Bele krajine, živel pri Krajnčih v Dobcu; Ana Urh – Trantarjeva iz Begunj; Anka Stražiščar – Brešča iz Dobca; Majda Debevec – Gornja Kotova iz Bezuljaka; Minka Nared – Francetova iz Dobca; Pepca Juvančič – Tonetova iz Begunj; Mima Kranjc – Kopitova in Marija Petrič – Tomaževa iz Begunj.
• Čepijo z leve: Ana X – Jurčkova iz Begunj; Vojko X; France Zalar – Kevdrn iz Bezuljaka; Jože Turšič – Tomažičov; France Obreza – Mihov iz Bezuljaka; Beno Rožanc – Kovačev z Brezja; Marinka Katern – Zrimškova iz Dobca; Ana Meden – Jagrova iz Topola.

• Stojijo z leve: Ana Suhadolnik – Žnidarjeva s Kožljeka; Anica Zalar – Gornja Popkova iz Bezuljaka; Ivanka Katern – Severjeva iz Bezuljaka; Mira Kranjc – Krajnča s Kožljeka; Milka X – Bonačeva iz Topola; Minka Turk – Turkova iz Bezuljaka; Rezka Meden – Jagrova iz Topola; Iva Turšič – Turščeva s Kožljeka; Francka Debevec – Žogarjeva iz Bezuljaka; Milka Cimermančič – Potočenova iz Begunj; Julij Zalar – Jakopov s Kožljeka; Jože Suhadolnik – Žnidarjev s Kožljeka; Ivanka Turšič – Dolnja Kotova iz Bezuljaka.
• Čepijo z leve: Marinka Kranjc – Podlipča iz Dobca; Ivanka Kavčič – Rakiška iz Bezuljaka; France Tavželj – Tavžljev iz Dobca; Jože Jernejčič – Gregorjev iz Dobca; Janez Kranjec; Jože Turk – Turkov iz Bezuljaka.

• Stojijo z leve: Jože Suhadolnik; Ana Cimermančič – Potočenova iz Begunj; pred njo Ivana Hribar – Hribarjeva z Brezja; Jože Tomšič – Nžetov iz Topola.
• Čepi: Ivanka Hren – Antonova iz Bezuljaka.

Med dolgim pohodom so bili dobrodošli kratki odmori za slikanje – nekaj se je dogajalo in odpočili so se, potem so lažje nadaljevali pot.

Kot zanimivost naj omenim, da gospe Marije Švigelj ni nihče ogovarjal z gospo, niti je nismo vikali, kakor je bilo takrat v navadi za starejše ženske. Verjetno je bilo tikanje izraz manjvrednosti neporočene ženske. Kasneje so jo mlajši od mene klicali teta Mera.

Tečajnice na fotografiji so bezovska dekleta, rojena večinoma v letih 1920 – 23. Izjema sta bili Ivana Žnidaršič in Marija Meden, ki sta bili skoraj 10 let mlajši. Ivano so vključile v tečaj, ker je bila Merina nečakinja in ker je bila mama že mrtva. Ivana pa je prosila še za Tonkovo Maro, ker sta bili dobri prijateljici. Fotografirale so se na Merinem vrtu, za dekleti je sadno drevje, predvsem je imela Mera veliko sliv. Zadaj desno se vidi stara Ulčarjeva hiša in štala.

Tečaje so vodile izšolane kuharice, ki so imele končano gospodinjsko šolo ali so gospodinjile pri imenitnih družinah v Ljubljani. Tečajnice na fotografiji, ki je bila posneta leta 1947, je vodila gospa Nežka Matičič – Kešlanova Nežka iz Bezuljaka. Teta Nežka je naredila Gospodinjsko šolo v Št. Pavlu na Koroškem. 25 let je bila glavna kuharica pri baronu na Dunaju, pripravljali so hrano tudi za 60 gostov na dan. Kasneje je bila nekaj let gospodinja pri družini Grafenauer v Ljubljani. Pesnik Niko Grafenauer je bil med vojno in po vojni kot mlad fantin pri Kešlanovih v Bezuljaku na počitnicah, ker so v Ljubljani težko dobili hrano. Sonja Vrbec, roj Grafenauer, naša učiteljica slovenščine v Cerknici, se je rada spominjala tete Nežke in mi je včasih oddala kakšen priboljšek zanjo, ko je v pokoju živela v Bezuljaku.

Kešlanova Nežka je znala dobro kuhati in peči odlične sladice. Moj brat Slavko Hren se spomni, da so se ob koncu tretjega razreda (1950) zahvalili učiteljici Otrinovi s krasno torto, ki jo je naredila teta Nežka. Gospa je stanovala v Begunjah pri Jožetovih, ki so bili njeni sorodniki. Slavko je šel s sošolci po torto, ker je teto Nežko poznal. Verjetno se je njemu takrat zdela še lepša, saj je bila torta v tistih hudih časih res strašno imenitna stvar.

• Zadaj: Frančiška Turšič – Kocjanova Fana, Ivana Švigelj – Kešlanova, Ana Škrlj – Dolnja Popkova Ančka.
• Spredaj : Ana Turšič – Kocjanova, Marija Turšič – Kotovčkova Mima.

• Zadaj: Marija Zalar- Rutarjeva Mima, Ivana Žnidaršič – Žnidarjeva, Marija Meden – Tonkova Mara.
• Spredaj: Nežka Matičič – Kešlanova, vodja tečaja, Marija Švigelj – Francetova Mima, Marija Turšič – Ulčarjeva Mima.

Otroci iz bližnjih hiš so šli radi ležat na veliko peč, ki je bila prijetno topla in so se tam igrali.

Po vaseh so imeli, zlasti veliki kmetje, manjše sušilnice sadja. Uporabljali so jih tudi za sušenje lanu. To so bile manjše zgradbe, ki so bile postavljene na samem, da so omejili možnost večjega požara, če so v sušilnici preveč zakurili in je zgorela. Na Menišiji smo jim rekli pajšt∂be.

Sošolce na sliki mi je pomagala prepoznati Ivanka Debevec, roj. Katern. Ob tem se je spomnila: Vidiš, ta kostim sem dobila pa od Švigljeve Jože, ker je bil njej premajhen. Dolgo sem ga še nosila.

Ta prispevek je namenjen učiteljici Justi. Rojena je bila nekje v Gornji Avstriji, ko je njena visoko noseča mama obiskala svojega moža, ki je bil v vojaški službi. Oče je še videl hčerkico, potem pa je padel v prvi svetovni vojni. Gospa Rodetova se je s hčerko Justi vrnila v Cerknico. Ko je opravila šolanje za babico, je dobila mesto babice v občini Begunje. Dobila stanovanje v stari šoli – poslopje poleg cerkve v Begunjah. Hčerka Justi je rasla, šla v šolo in končala učiteljišče.

Prvo službo je dobila na Štajerskem. Tam se je zaljubila in z zaročencem sta pred drugo svetovno vojno načrtovala poroko, celo blago za poročni obleki sta imela že kupljeno. Ob nemški zasedbi Štajerske so gospe Justi, ki je bila rojena v Avstriji, nemške oblasti dovolile, da se je vrnila domov, k mami v Ljubljansko pokrajino. Njenega zaročenca pa so ubili.

Med vojno je gospa Justi, kolikor je bilo mogoče, poučevala otroke v zasebnih hišah. Pouk so imeli pri Jankotovih in pri Velčih. Poučevala je samo otroke prvega in drugega razreda, da bi se otroci naučili vsaj osnov branja in pisanja. Ostali šolarji zadnji dve leti vojne niso imeli pouka. Učiteljica za svoje delo ni dobila državne plače. Učenci so ob koncu šolskega leta dobili le na navadni pisarniški list na roko napisana spričevala.

Učiteljica Justi je živela in delala v Begunjah do mamine smrti. Kasneje se je preselila v Ljubljano.

Tinca Brezec, roj. Kranjec, doma iz Topola, sedaj živi v Bezuljaku, se rada spominja prijazne učiteljice. V prvem razredu,” šolsko leto” 1944/45, so imeli pouk pri Velčih. S sošolko Jelko Tomšič sta v šolo iz Topola sami hodili. Tinco je sredi pouka postalo strah, kako bosta prišli domov in začela je jokati. Učiteljica Justi Rodetova jo je razumevajoče potolažila.

V tretjem ali četrtem razredu (leta 1947 ?) se je zgodila ta zanimivost: učiteljica Rodetova je pregledovala domače naloge. Tincin sošolec Vinko Šušteršič ni imel naloge in se je izgovoril, da je pozabil zvezek doma. Ni mu verjela in je pregledala šolsko torbo. Toda Vinko je bil hitrejši od nje in je zvezek še pravočasno skril v široko hlačnico svojih pumparc. Čeprav mu ni verjela, je odnehala, šolarji pa so se še dolgo muzali iznajdljivemu sošolcu.

Druga vaba za otroške oči pa je bil štant s sladicami. Gospodinje in dekleta so ocvrla pohajne in krofe, napekla piškote, potice, torte, ki so jih potem prodajali. Najlepšo torto pa so so dali na licitacijo, tista je prinesla največji dobiček.

Dobitke za srečelov so nabirali po hišah, nekaj so jih tudi kupili ali naprosili pri podjetjih. Pogosto je bil dobitek tudi živ, kura, petelin ali zajček v ličnem zaboju. Otroci smo postavali pred policami z dobitki in izprosili pri starših drobiž za kakšno srečko. Marija Hren se spominja, da je bil na zadnji veselici pred drugo svetovno vojno glavni dobitek žensko kolo. Glavni dobitek je zadel Anton Kocjančič – Tet’n Tone. Otrokom se ni zdelo prav, da je moški zadel žensko kolo.

Fotografija je nastala tik pred odprtjem prireditvenega prostora, ko so bile razdeljene zadolžitve. Sodelujoči so morali prvi priti na prireditveni prostor, ga zadnji zapustiti in ostati ves čas trezni. Nekaj gasilcev, ki so skrbeli za red, je v uniformah, ki so jim dajale potrebno avtoriteto, predvsem pri posredovanju med vročekrvneži. Večina obiskovalcev je prišla na veselico peš ali s kolesi, le redko kdo z avtom.

Iz knjige povzemam: Franc Hiti je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in maturiral 1909 leta. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika 15. 7. 1912. Novo mašo je imel v Chicagu, ZDA, kjer je živela njegova družina. Ponovitev nove maše je imel pri Sveti Trojici na Blokah po vrnitvi iz Amerike.

Kot kaplan je služboval v Poljanah nad Škofjo Loko in na Jesenicah. V razmahu I. svetovne vojne je bil 1915 mobiliziran kot vojni kurat, najprej v Gradcu, kasneje so ga poslali na rusko fronto. Dodeljen je bil 5. dragonskemu polku v Galiciji. Na fronti je zbolel za tifusom, se zdravil v raznih bolnišnicah, nazadnje v Budimpešti in se šele februarja 1919 vrnil v Slovenijo. Ponovno je nastopil službo kaplana na Jesenicah, nato pa bil nameščen za župnijskega upravitelja pri Svetem Križu nad Jesenicami, danes Planina pod Golico. S posredovanjem turjaškega grofa, s katerim sta se spoznala na ruski fronti, je 1. 6. 1922 prevzel majhno župnijo Turjak. Leta 1930 je bil imenovan za župnika v Dražgošah. Od tam so ga leta 1941 pregnali Nemci, ga zaprli v Begunjah in Šentvidu ter kasneje izgnali na Hrvaško. Ker je bil iz Ljubljanske pokrajine, so mu dovolili, da se je vrnil v rojstno občino Bloke, na Polšeče. Tu je dočakal konec vojne. 15. septembra 1945 je prevzel župnijo Begunje pri Cerknici.

Rdeči križ je tudi v Begunjah organiziral tečaj prve pomoči in nege bolnika. Tečaj je potekal ob popoldnevih v zimskem času. Ob koncu tečaja je bila v Cerknici krvodajalska akcija, ki so se je nekatere tečajnice udeležile. Za nagrado so jih kasneje peljali na izlet na Bled. Spremljala jih je učiteljica Ludvika Bavdek.

Fotograf je bil z Bleda, verjetno je fotografije poslal po povzetju.

Viri:

• Valentina Brezec, roj. Kranjec, Bezuljak

Kraj: Bled
Datum: 1955
Avtor: Foto Bled
Zbirka: Valentina Brezec
Skenirano: 14. 7. 2015
Oblika: fotografija

Uporabnost bezovske Lokve se lepo razbere s fotografije. Na Lokvi se je živina odžejala zjutraj pri odhodu na pašo in ob povratku domov, enako je bilo tudi popoldne in zvečer.

Poleti in jeseni so ženske ob travnatem robu Lokve prale korenje, peso, repo, da so doma čisto v kotlu skuhale za hrano prašičem. Živino so na Lokvi napajali dvakrat dnevno tudi pozimi. Ker se je v mrazu na vodi naredil debel led, so ga morali izsekati s sekiro, da je živina lahko pila. Led so “sekali” tudi za žganjekuho. Na saneh so ga vozili do svojih hiš. Ledene kose so dajali v sod z vodo, kjer so se v ceveh utekočinjali alkoholni hlapi.

Zanimivo je, da je bila okolica Lokve dokaj čista kljub številni živini, ki se je tam napajala. Za snago so poskrbeli bližnji bajtarji, ki so z lopato ali motiko pobirali kravjake in jih vozili na domače gnojišče, da so spomladi pognojili svoje njivice. Dvojna korist: okolica Lokve je bila snažna, njivice pognojene.

Ob večerih so se na Lokvi od pomladi do jeseni živahno oglašale s svojim regljanjem žabe. Danes zanimive, idilično lepe in koristne Lokve ni več. Ko so kmetje opustili pašništvo, je začela umirati počasi tudi Lokev. Zaraščati jo je začel rogoz, v njem so se včasih ustavile tudi divje račke, in voda je počasi izginjala. Okoliško grmovje, ki ga živina ni več objedala, je sililo proti vodi. K izginjanju Lokve so pripomogli tudi ljudje, ki so v Lokev začeli odlagati gradbene odpadke.

Za red okoli in na osušeni Lokvi so končno poskrbeli bezovski gasilci. Leta 2006 so najprej uredili igrišče za nogomet, leta 2013 pa igrišče za košarko, ki so ga s pomočjo občine Cerknica tudi asfaltirali.

Fotografija je nastala junija 1942. Fotografiral je Matevž Švigelj – Mivč iz Selščka, ki je ob nedeljskih popoldnevih rad prišel v Bezuljak. Fotograf in dekleti so izbrali prav idilični, za vas pomembni kraj za fotografiranje.

Čas nastanka fotografije je lahko določiti ravno po Ivanini črni obleki. Bila je v črnini, ker je žalovala za svojim očetom Antonom Švigljem in 18-letnim bratom, tudi Antonom Švigljem. Oba so Italijani nedeljskega dopoldneva sredi januarja 1942 zverinsko ubili v gozdu Preska blizu Pokojišča. Namenjena sta bila na očetov rojstni dom v vas Zavrh nad Pokojiščem. Tja nikoli nista prišla. Domači psiček, ki sta ga imela s seboj, je s kraja morije pobegnil skozi gozd Preska, preko senožeti Polane, gozd Goščič, čez senožeti Gabrovce, dobško gmajno, skozi Dobec domov v Bezuljak – 2 uri hoda daleč, na domači prag. S cviljenjem, “pasjim jokom” je domače opozoril, da se je zgodilo nekaj hudega. Oče in sin sta bili prvi žrtvi okupatorja na Menišiji

Na severnem robu Lokve, na travnati ravnici se pase živina, ki jo varujeta dva fantiča – pastirja.