Rdeči križ Slovenije je po II. svetovni vojni organiziral številne tečaje prve pomoči in nege bolnika. Tudi v Begunjah je bilo organiziranih več tečajev prve pomoči. Enega od teh je obiskovala tudi moja sestrična Stanka Turšič – Matijeva iz Begunj. Ko sva se pogovarjali o Starih slikah, mi je pokazala več fotografij s tečaja in celo potrdilo o opravljenem tečaju ima še shranjeno. Prosila sem jo, da bi sama napisala krajši sestavek o tečaju.

Meni se je zdela zelo zgovorna fotografija, ki prikazuje kopanje dojenčka. Na štokrlu stoji lesena banjica – ovalen škaf.

• Dojenčka – lutko pravilno drži tako, da ji na levi roki počivajo rame in glavica in z desno ga umiva, Mara Otoničar – Otoničarjeva iz Otonice.
• Levo od nje, pokrita v ruti, stoji babica, gospa Rodetova.
• Na desni strani drži v rokah pripravljeno plenico iz tetra blaga Joža Urh – Trantarjeva iz Nov’ga Jorka.

Zadaj stojijo z leve:

• Marija Hren – Antonova Mara iz Bezuljaka,
• Julka Turšič – Ulčarjeva iz Bezuljaka,
• Dora Stražiščar – Brešča iz Dobca.

Fotografirale so se za Rjavčkovim kozolcem v Begunjah. Istočasno je nastala tudi druga, bolj sproščena fotografija.

Z leve čepijo:

• Ana Škrlj – Grmkova,
• Stanka Turšič – Matijeva iz Begunj – Nov’ Jork,
• Marija Hren – Antonova Mara iz Bezuljaka,
• Mara Mrak iz Begunj – Nov Jork,
• Julka Turšič – Ulčarjeva iz Bezuljaka,
• Ivanka Mramor – Rjavčkava iz Begunj,
• Dora Stražiščar – Brešča iz Dobca,
• Mara Otoničar iz Otonice,
• Joža Urh – Trantarjeva iz Nov’ga Jorka,
• Marinka Jernejčič – Gregorjeva iz Dobca,
• — –,
• Stanka Zalar – Pirmanova iz Doline,
• Pepca Doles – Miškarc’na iz Begunj.

V ozadju se vidi sevska kapelica na levi strani, v sredini cerkev, na desni strani pa Bebrova hiša.

Z leve:

• Ana Škrlj – Grmkova,
• Stanka Turšič – Matijeva iz Begunj – Nov’ Jork,
• Marija Hren – Antonova Mara iz Bezuljaka,
• Mara Mrak iz Begunj – Nov’ Jork,
• Julka Turšič – Ulčarjeva iz Bezuljaka,
• Ivanka Mramor – Rjavčkava iz Begunj,
• Dora Stražiščar – Brešča iz Dobca,
• Mara Otoničar – Otoničarjeva iz Otonice.

Stojijo:

• Helena Otrin,
• Antonija Rode,
• Justi Rode,
• Milan Otrin.

Čepijo:

• Joža Urh – Trantarjeva iz Nov’ga Jorka,
• Marinka Jernejčič – Gregorjeva iz Dobca,
• — –,
• Stanka Zalar – Pirmanova iz Doline,
• Pepca Doles – Miškarc’na (stanovali so v Barkljevi hiši, poleg Jankotove hiše).

Potrdilo o uspešno opravljenem tečaju za zdravstveno prosvetljevanje vaške mladine je izdal Okrajni odbor RK Postojna.

Na potrdilu sta tudi natančna datuma tečaja:
21. XI. 1952 – 20. III. 1953 in 9. XII 1953 – 18. III. 1954.

Na žigu piše:
JUGOSLOVANSKI RDEČI KRIŽ – LR SLOVENIJA
Okrajni odbor
POSTOJNA.

Podpisov tajnika in predsednika se ne da razločno razbrati.

Slovarček:

• štokrle: stol brez naslona, iz nem. das Stockerl – stolček
• tetra plenica: plenica iz mehke bombažne tkanine, ki se je lahko kuhala

Viri:

• Stanka Intihar, roj. Turšič, Begunje, april 2016 (ustno in pisno)

Kraj: Begunje
Datum: april 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Stanka Intihar
Skenirano: a.) 15. 5. 2016, b.) 20. 3. 2015, c.) 15. 5. 2016
Oblika: 2 fotografiji, 1 dokument

O cerkvenem pevskem zboru iz Begunj sem že pisala. Tokrat je na fotografiji celoten zbor v nekoliko drugačni zasedbi. Sredi prve vrste sedi učiteljica, zborovodkinja in organistka, gospodična Anica Drobnič.

Učiteljica, gospodična Drobničeva, je bila doma s Hudega Vrha na Blokah. V Begunjah je nastopila službo v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Bila je vsestransko aktivna, odlična pedagoginja, režiserka, zborovodkinja, organistka, tajnica prosvetnega društva in še kaj bi se našlo. Pod njeno taktirko je zbor prepeval pri nedeljskih in prazničnih mašah, polepšal vse cerkvene slovesnosti in dosegal lepe uspehe vse do prezgodnje smrti gospodične Drobničeve.

Stojijo zadaj:

• Jože Švigelj – Mivč iz Selščka,
• France Debevec – Krajnč,
• Janez Zalar – Ta Gorejni Popkov ata iz Bezuljaka.

Sredina:

• Viko Kraševec,
• Milka Vidmar – Matejncava iz Begunj,
• Alojz Tomšič – Mihov iz Topola,
• Ančka Debevec – Janezava iz Begunj.

Sedijo:

• Angelca Vidmar – Matejncava iz Begunj,
• Angela Obreza, por. Košir iz Selščka,
• Ivan Petrič – Bebrov iz Selščka.

Zadaj stojita:

• Polde Opeka – Pavličkov iz Selščka,
• Jože Debevec – Krajnč iz Begunj.

Sredina:

• Anton Debevec – Janezov ata iz Begunj,
• Zofka Turšič – Tomažičeva iz Begunj,
• Ivan Korošec – Jožlinov (hiša je bila poleg Čopetove v Begunjah),
• Tone Rožanc – Klemenov.

Sedijo:

• Anica Drobnič – učiteljica in zborovodkinja,
• Franc Švigelj – Francetov ata iz Bezuljaka,
• Pepca Mrak – Mrakava iz Doline,
• Begunje, Antonija Debevec – Janezava mama iz Begunj.

Zanimivo pri tej fotografiji je, da sem skoraj istočasno dobila dve enaki fotografiji. Ena je last Janeza Krajnca – Klemenovega iz Begunj, druga pa Cvetke Kranjec – Mihovčkove iz Topola.

Na prvi fotografiji je na zadnji strani napisano z lepo pisavo: Cerkveni pevski zbor Begunje, dne 19. februarja 1939.

Druga fotografija pa je imela drugačno pot. To razberemo iz zapisa na zadnji strani. S temno tinto je napisano:
L. 1939 Cerkveni pevski mešani zbor v Begunjah
in spodaj zelo umetelen podpis.

Kasneje je z modro tinto dopisano:
Mojemu zvestemu in dragemu prijatelju Jacku Kranjcu iz Topola – sedaj v Kanadi Toronto – v spomin!
dne 1. junija 1964
Petrič Ivan, Selšček 1

Slovarček:

• tinta: črnilo

Viri:

• Ana Hiti – s. Amata, Kovačeva iz Begunj, Šentjakob ob Savi
• Marija Hren, Bezuljak
• Tinca Brezec, roj. Kranjec, Bezuljak

Kraj: Begunje
Datum: 19. februar 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Cvetka Kranjec, Topol; Janez Kranjc, Begunje
Skenirano: 9. 3. 2016
Oblika: fotografija

Cerkveni pevski zbor iz Begunj pri Cerknici je slikan pred cerkvijo v Kostanjevici na Krki.

Na izlet niso šli le pevci, ker jih je bilo premalo za cel avtobus. Povabili so še druge župljane iz vseh meniševskih vasi, ki so si lahko na delovni dan vzeli prosto. Včasih je bila Mala maša še zapovedan cerkveni praznik, sedaj pa ga v Cerkvi obhajamo le slovesno.

Zadaj:

• — –,
• Ludvik Kranjec – Krajnč s Kožljeka,
• Anton Vindišar, bivši begunjski župnik,
• Marko Turšič – Kotovčkov.

Spredaj:

• Marija Kranjc – Klemenova Merica iz Begunj,
• Angelca Švigelj – s sončnimi očali,
• Mivča iz Selščka,
• Ivana Cimperman – Žagarčkava Ivana,
• Anica Turšič – Antonova s Kožljeka,
• Alojzija Švigelj – Mivča Lojzka iz Selščka, živi v Begunjah,
• Rezka Rožanc -Medenova Rezka iz Selščka.

Zadaj:

• Janez Kranjec – organist,
• Anton Hren – Mivč iz Bezuljaka,
• Franc Brezec – Čejdnikov, Bezuljak,
• — –,
• Anton Kavčič – Rakiški Tone, Bezuljak,
• Jože Meden – pismonoša.

Spredaj:

• Ivanka Turšič,
• Tinca Brezec,
• Marija Hren,
• Cvetka Kranjec,
• — –,
• Marija Meden – Poštarjeva Mima,
• — –,
• Slavka Trapec.

Zadaj moški:

• Alojz Hiti – Kovačev Lojz,
• Alojz Švigelj – Kešlanov iz Bezuljaka,
• Jakob Brancelj – Podražov iz Bezuljaka.

Spredaj ženske:

• Ančka Škrlj – Dolnja Popkova,
• Ivanka Švigelj – Kešlanova,
• Ivana Brancelj – Podraževa,
• Tončka Kavčič – Rakiška,
• — –,
• Ana Cimperman – Anžkova iz Topola,
• Lojzka Škrlj, roj. Meden – Jurjeva iz Selščka,
• Angelca Debevec – Janezova.

Meniševci pa si niso šli le ogledovat kulturnih spomenikov v Kostanjevici, pevci in tudi drugi farani so se peljali na obisk k prejšnjemu begunjskemu župniku Antonu Vindišarju. Gospod Vindišar je bil zelo priljubljen župnik in vsi, predvsem mladina, smo ga zelo pogrešali. Poleg tega je bila pri njem za gospodinjo in kuharico Marija Turšič – Tomažičeva Mima.

Slovarček:

• Mala maša: praznik Marijinega rojstva, 8. septembra

Viri:

• Tinca Brezec, Bezuljak (ustno, marec 2016)
• Angelca Kranjc, Begunje (ustno, april 2016)
• http://www.kam.si/mesta/kostanjevica_na_krki.htm

Kraj: Kostanjevica na Krki
Datum: 8. september 1968
Avtor: Jože Škrlj – Dolnji Popkov iz Bezuljaka
Zbirka: Cvetka Kranjec
Skenirano: 9. 3. 2016
Oblika: fotografija

Sveta gora pri Gorici je bila poleg Brezij na Gorenjskem še v času avstro-ogrske monarhije znana slovenska božja pot. Tudi pevci cerkvenega pevskega zbora iz Begunj so poromali na Sveto goro.

Z leve:

• France Korošec, drži za roko sina Francija,
• njegova žena Nada Korošec,
• Angelca Kranjc – Janezova, drži v naročju v kapici nečaka Marka Korošca,
• pred njima stoji Janez Korošec.

Zadaj:

• Jožef Švigelj – Mivč iz Selščka,
• Ančka Škrlj – Dolnja Popkova iz Bezuljaka,
• Tone Hren – Mivč iz Bezuljaka.

Sredina:

• Andrej Nared – Kolonistov s Kožljeka,
• Anica Turšič – Antonova s Kožljeka, poročena z Andrejem Naredom,
• za njo z očali Pavla Švigelj – Francetava iz Bezuljaka,
• zraven nje Ivanka Turšič in
• njen mož Marko Turšič – Kotovčkov iz Bezuljaka.

• Levo spredaj stoji Jože Meden – odličen pevec in vsem dobro znani pismonoša Jože.
• Poleg njega si snema očala Janezova Ančka – Ana Cimperman, poročena pri Anžkovih v Topolu.

• Jože Švigelj – Francetov iz Bezuljaka,
• Ivana Cimperman – Žagarčkava Ivana iz Begunj in
• Cvetka Kranjec, žena organista in pevca Janeza Kranjca – Mihovčkovega iz Topola.

Izlet cerkvenega pevskega zbora iz Begunj
Na Sveti gori oktobra 1970.

Viri:

• Tinca Brezec, Bezuljak
• Angelca Kranjc – Janezava, Begunje
• p. Bernard Goličnik: Zgodovina Svete gore (http://svetagora.si/index.php?option=com_content&task=view&id=14&Itemid=29)

Kraj: Sveta gora pri Gorici
Datum: oktober 1970
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Cvetka Kranjec
Skenirano: 9. 3. 2016
Oblika: fotografija

Spet imamo sliko prvega svetega obhajila iz Begunj iz leta 1941. Kar precej let je že minilo od tedaj, spomini pa so še vedno živi. Razredničarka prvega razreda je bila učiteljica, gospodična Mara Eržen, ki je na levi strani slike.   Na desni strani pa stoji tedanji begunjski župnik Viktor Turk.

Deklice so oblečene v belih oblekah, ki jih je uporabljalo več rodov. Vse imajo temne čevlje, da so jih kasneje uporabljale za vsakdanje ali nedeljske potrebe. Nekaj deklic ima bele dokolenke, druge pa so obute v bele dolge bombažne nogavice.

Levo:

• učiteljica Mara Eržen.

Fantje z leve:

• Anton Brancelj – Krajnč Tone iz Bezuljaka,
• Jože Nared – Francetov iz Dobca,
• Slavko Matičič – Matičičov iz Begunj,
• za njim Ivan Plesničar – Kotnikov iz Nov’ga Jorka.

Deklice, druga vrsta:

• Ivana Mramor – Erjavčkova iz Begunj,
• Vera Rožanc – Kovačeva z Brezja.

Deklice, prva vrsta:

• Angelca Meden – Markoča s Kožljeka,
• Dora Stražiščar – Brešča iz Dobca,
• Marinka Jernejčič – Gregorjeva iz Dobca.

Zadnja vrsta:

• Slavko Obreza – Lukov iz Nov’ga Jorka,
• Vinko Otoničar iz Čopč’ga malna,
• Anton Stražiščar – Ta dolenji Mihcov Tone iz Begunj,
• z bujnimi lasmi Ivo Meden od Jankotovega kovača.

Tretja vrsta:

• Ivan Oblak – Oblakov,
• Franc Žnidaršič – Susmanov France od Malnov,
• Jože Škrlj – Ta dolenji Popkov iz Bezuljaka.

Druga vrsta:

• Marija Urh – Trantarjeva Mara z vasi (oče čevljar in mežnar),
• Anica Meden – Gašperjeva iz Selščka,
• Stanka Turšič – Matijeva iz Nov’ga Jorka.

Prva vrsta:

• Angela Kranjec – Mihovčkova iz Topola,
• Marlena Strgulc – Strgulcava iz Selščka.

Zadnja vrsta:

• Anton Žnidaršič – Žnidarjev Tone iz Bezuljaka,
• Janez Žnidaršič – Anc’n iz Bezuljaka,
• Janez Tomšič -‘ Nžetov iz Topola,
• Miro Urbas – Urbanov iz Bezuljaka.

Tretja vrsta:

• Alojz Škrlj – Grmkov iz Nov’ga Jorka,
• Janez Oblak – Janezov iz Topola,
• Tone Obreza – Vrhov iz Selščka,
• Viktor Turk.

Druga vrsta:

• Ivanka Juvančič – Podlipča iz Nov’ga Jorka,
• Anica Rožanc – Klemenova s konca vasi.

Prva vrsta:

• Joža Urh – Trantarjeva iz Nov’ga Jorka,
• Amalija Škrlj – Blaževa Malka z Ledine,
• Marija Kranjc – Francetova Mima iz Topola, ki je imela roza obleko,
• Marija Debevec – Janezova Mara iz Begunj.

Viri:

• Stanka Intihar, roj. Turšič, Begunje
• Marija Hren, Bezuljak

Kraj: Begunje
Datum: junij 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Stanka Intihar
Skenirano: 15. 5. 2016
Oblika: kopija fotografije

Učenci Osnovne šole Begunje so fotografirani na enem od športnih dni, ko na pobočju Cemarovnika, hriba nad Begunjami, sadijo smrekice. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili v program športnih dni, poleg krajših pohodov, tekmovanj z žogo, v atletiki ali kolesi, pogosto vključeni tudi pogozdovanje ali čiščenje grmovja na trasi za elektriko. Moj šesti razred v Cerknici (1960/61) je šel čistit traso za električno napeljavo od Marofa na Slivnico.

Kje so učenci dobili orodje, ne vemo. Verjetno, da so ga vsaj nekateri prinesli od doma. Za pridne delavce se spodobi tudi dobra malica. O tem, če je bila dobra, bi se pa dalo pregovarjati . Starejša dekleta so sredi dopoldneva poslali s košarami v šolo, da so prinesla malico. In jedilnik: košček oranžnega sira iz UNRA paketov, rezina kruha od štuce in šalica malinovca.

Fanta na fotografiji spredaj ne poznam, zadaj z leve pa so dekleta: v ruti neznana, s košem v rokah Milka Cimermančič – Potočenava iz Doline, s svetlimi lasmi Marta Švigelj – Mivča iz Selščka, za njo nepoznana, katero dekle čepi zadaj, ne vem, lahko bi bila katera od Grmkovih deklet iz Nov’ga Jorka, pred njo Majda Debevec – Gornja Kotava iz Bezuljaka.

Spredaj visoko drži kramp Jože Turšič – Tomažičov iz Begunj, ki je oblečen v že malo kratke hlače iz rebrastega žameta in obut v volnene štrikane nogavice in čižme. Desno od njega je verjetno Anica Zalar – Gornja Popkava iz Bezuljaka, ki ima v roki sadiko smrekice. Za njima je pogledal fotografa Jože Turk – Turkov iz Bezuljaka, kdo je skrajno desni pa ne vem.

Francka Debevec – Žogarjeva iz Bezuljaka ima v rokah motiko. Najbrž je bilo to jeseni, ker so večinoma že oblečeni v jopicah, Francka ima celo ruto okrog vratu. Večina deklet je nosila tudi v šolo predpasnike. Za njo stoji Iva Turšič – Turščeva s Kožljeka, ki že ima v rokah smrekico, da jo bo posadila v svežo jamico.

Slovarček:

• štrikan: pleten
• čižmi: visoki čevlji, nosili smo jih jeseni in pozimi
• štuca: štruca kruha
• šalica: skodelica, takrat smo v šoli uporabljali emajlirane skodelice za čaj, belo kavo ali kakav
• UNRA paketi: paketi s konzervami sira, mleka v prahu, jajc v prahu itd., ki so jih dobivale tudi šole
• UNRRA – The United Nations Relief and Rehabilitation Administration: Uprava Združenih narodov za pomoč in razvoj, ki je po II. svetovni vojni pomagala prizadetim zavezniškim državam s hrano, obleko, stroji

Viri:

• Francka Debevec, Ljubljana

Kraj: Begunje
Datum: 1958
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Francka Debevec
Skenirano: 24. 10. 2015
Oblika: fotografija

Fotograf je poleg delavcev z Žage, ki sedijo ali stojijo na kladah, zajel v ozadju tudi begunjske njive Krževce in bezovsko gmajno, ki jo omejuje dobro vidna cesta na Kožljek. Desno od ceste pa se začenja pobočje begunjskih Zalak.

Z leve:

• Janez Petrič – Tomažov, Begunje,
• Miro Kranjc – Žnidarjov ali Zajcov iz Nov’ga Jorka,
• Rezka Doles – Miškarca – stanovala je s hčerko Pepco in sinom Francetom v Barkljevi hiši, zraven Jankotove hiše.

Zadaj:

• stojita v črnem predpasniku Ančka Primožič – Nežna Ančka in
• Frančiška Turšič – Kocjanava Fana, obe iz Bezuljaka.

V sredini:

• čepi Jože Oblak – Jurmanov iz Selščka,
• Ana Žnidaršič – Ancna Anica, Bezuljak,
• Anica Jakopinova z Brezja,
• za rame jo drži Jože Primožič – Než’n iz Bezuljaka.

Spredaj:

• Jakob Turšič – Matijev iz Nov’ga Jorka, ki drži v roki meter,
• Ivan Vergan – Begunje (z ženo sta stanovala v gasilnem domu v Begunjah),
• Tone Kranjc – Kopitov iz Begunj ima prekrižane roke,
• Ivan Zalar – Hrbljanov, Begunje, (stanovali so v hiški, ki se je držala Matencove štale),
• Janez Mramor, priženil se je s Štajerske v Selšček, kasneje so stanovali v Šmitovi hiši v Begunjah.

Stojijo:

• Stanka Turšič – Matijeva iz Nov’ga Jorka,
• Vida Tekavec iz Begunj,
• Pepca Doles – Miškarc’na iz Begunj.

Sedita:

• Alojz Slavko Tornič, starejši, obratovodja iz Begunj in
• Marjanca Bonač – Bonačeva iz Begunj, ki je delala v pisarni.

Slikano je 1953 na krlišču, kjer so razkladali klade, takrat še v lasti Matencovih, kasneje je ta prostor Žaga odkupila.

Slovarček:

• klade: hlodi
• gmajna: verjetno iz nemščine gemein – skupno, pašniki, deloma tudi poraščeni z lesko ali brinjem, ki so bili sicer razdeljeni med vaščane, so pa na njih pasli krave, ovce ali koze,
• krlišče: prostor, kjer so razkladali ali nakladali hlode, krlišča so tudi v gozdu, običajno ob večji poti, kamor zvlečejo hlode s celotne parcele

Viri:

• Stanka in Ivan Intihar, Begunje

Kraj: Begunje
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Boža Urbanc
Skenirano: 6. 12. 2014
Oblika: fotografija

Na stopnicah pred staro šolo na Veliki gasi smo se ob koncu šolskega leta 1960/61 slikali šestarji OŠ Cerknica z razredničarko Matildo Mele. Večina tega razreda smo bili učenci »s Hribov« oziroma vasi izven Cerknice.

Čepijo z leve:

• Janko Maček – Selšček,
• Ludvik Opeka – Selšček,
• Janez Suhadolnik – Kožljek,
• Marjan Knap – Cerknica.

• Branko Milek – Cerknica,
• Janez Brešar – Cerknica,
• France Žnidaršič – Dolenja vas,
• Jože Ule – Dolenja vas,
• Pavel Bajc – Bezuljak.

Zadnja vrsta:

• Janez Žurga – Cerknica,
• Tone Turšič – Bezuljak,
• Milka Kraševec – Gmajnica, Brezje,
• Mimi Udovič – Zelše,
• Anica Opeka – Podskrajnik,
• Danica Caserman – Cerknica,
• Mira Marolt – Cerknica.

Spredaj:

• France Mele – Podskrajnik,
• Edo Modic – Dolenja vas,
• Peter Ribič – Cerknica,
• Stanko Mulec – Cerknica,
• Tone Kebe – Dolnje Jezero,
• Slavko Logar – Cerknica.

Zadnja vrsta z leve:

• Maša Korošec – Begunje,
• razredničarka Matilda Mele,
• Anica Debevec – Bezuljak,
• Stanka Mekinda – Cerknica.

Spredaj:

• Janez Mahne – Otave,
• Slavko Albreht iz Cerknice,
• v temni bluzi Meta Snoj – Dolenja vas,
• Anica Korošec – Cerknica,
• Joži Istenič – Begunje,
• Danica Vičič,
• Marta Hren – Bezuljak.

Slovarček:

• frej rok: ne da bi držala krmilo – balanco
• s Hribov: Z imenom Hribi označujejo Cerkljani vse vasi ob Cerknišci navzgor proti Rakitni in Blokam, Meniševci pa mislimo, da so to naselja od Begunj navzgor. Pravimo, da gremo v Hribe in ne na Hribe in ljudje so s Hribov in ne iz Hribov. Mislim, da je upravičena velika začetnica, seveda pa nisem slavistka.

Viri:

• Joži Mele, roj. Turk, Cerknica
• France Mele, Cerknica

Kraj: Cerknica
Datum: junij 1961
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 26. 11. 2016
Oblika: fotografija

Pri Starih slikah smo že večkrat pisali o zakramentu prvega svetega obhajila. Tokrat sem na sliki tudi jaz. Miloš vedno naroča, da je pri opisovanju slike pomembno napisati tisto, česar se ljudje spomnijo. Pa naj bo ….

Leta 1956 je v Cerkvi veljalo še pravilo, da se pred obhajilom od polnoči ne sme jesti. Zato je bil obred prvega svetega obhajila pri prvi maši, ta pa je bila zjutraj ob 6. uri. Kako zgodaj smo morali že vstati, da so nas lepo oblekli in sfrizirali in, da smo peš prišli v Begunje! Toda vsi smo bili v velikem pričakovanju in ni nam bilo težko.

Po maši so pripravili zajtrk za prvoobhajance v župnišču. Spomnim se, da je bila na lepo okrašeni mizi potica in piškoti in skodelice z belo kavo. Na kavi je bilo tudi precej smetane. Za večino je bila to poslastica, zame pa prava mora. O groza, nikakor nisem mogla popiti tiste kave. Še dobro, da so za nami stale naše mame, ki so vedele, kakšne težave imajo njihovi otroci in so nam pomagale.

Na koncu smo se pred farovžem še slikali, enkrat uradno z gospodom dekanom in enkrat malo bolj sproščeno, skupaj z duhovnikom, ki je prišel gospodu dekanu, ki so bili že bolni, na pomoč. Za spomin smo dobili podobo z napisom, ki jo še vedno hranim.

Takrat smo skoraj vsi iz prvega razreda hodili tudi k verouku. Večina oblek je bila sešita doma ali pri šivilji v vasi, včasih tudi sposojena pri sorodnikih. Deklice smo bile v belih oblekah, na glavi venček iz belih nageljčkov ali kupljen venček. Fantje so imeli temne obleke in bele srajce, na levem rokavu so imeli široko belo mašno, na reverju pa bel nageljček z asparagusom. Izjema je Šuštarjov Jože v beli obleki, ki mu jo je prinesla teta Tonca Tavželj iz Beograda. Teta Tonca je po mamini smrti občasno prihajala k Šuštarjevim, da je malo poskrbela za najmlajša otroka, dvojčka Tonco in Jožeta.

• Drago Zen iz Begunj,
• Jože Kranjec – Francetov iz Topola,
• Tone Popek – Rubč iz Begunj,
• Janez Kranjc – Krajnč iz Dobca,
• Jože Popek – Šuštarjov iz Bezuljaka.

• Tone Turšič – Dolnji Kotov iz Bezuljaka,
• Jože Ravnik – Bonačov iz Topola,
• Janko Maček – Mačkov iz Selščka,
• Franc Hiti – župnik v Begunjah in dekan cerkniške dekanije.

• Anica Meden – Mim’na iz Topola,
• Marta Hren – Kovačeva iz Bezuljaka,
• Maša Korošec – Korošcava iz Begunj,
• Anica Debevec – Žogarjeva iz Bezuljaka.

• Minka (Marija) Škrlj – Grmkova iz Nov’ga Jorka,
• Marjanca Istenič – Poštarjeva iz Begunj,
• Tinca z Brezja,
• Milka Kraševec z Gmajn’ce, Brezje,
• Tonca (Antonija) Popek – Šuštarjeva iz Bezuljaka.

Slovarček:

• farovž: župnišče
• mašna: pentlja
• rever: zavihani del ovratnika pri suknjiču

Viri:

• Maša Korošec, por. Molek, Vrhnika

Kraj: Begunje pri Cerknici
Datum: junij 1956
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 26. 11. 2016
Oblika: fotografija

Na fotografiji so udeleženci žegnanja pri Mežnarjevih na Kožljeku. Gospodar Alojz Korošec je bil po poklicu mizar in bil je tudi za mežnarja na Kožljeku. V zakonu se mu je rodilo 5 otrok, žal je žena umrla, ko so bili otroci še majhni. Ni kazalo drugega, moral se je še enkrat poročiti in dobiti otrokom drugo mamo. Poročil se je z Matevžkovo Francko z Ulake na Blokah, ki je bila pridna in sposobna gospodinja, ki je res podpirala tri vogale hiše. Z drugo ženo sta imela še hčerko Fani.

Ne vem, ob kakšni priložnosti je nastala ta lepa fotografija. Po ozadju bi sklepali, da je nastala v ateljeju, toda tla ne podprejo te domneve. Mogoče je fotograf prinesel s seboj tudi “kuliso”? Ko sem dobila v roke to staro fotografijo v Bezuljaku pri Čejdn∂kovih, sem prepoznala le dekle levo zgoraj. Jaz sem jo poznala kot Čejdn∂kovo mamo. Moja sestra Marija je prepoznala ostale razen fanta desno spredaj. Tega je prepoznal njegov nečak. Vse osebe na sliki so nekako povezane.

Na sliki sta v sredini brat in sestra, Mežnarjeva Tonca in Janez, ki je odšel v Ameriko, njuna nečakinja in nečak, Kocjanova Mima (stoji na desni) in Jože (spredaj levo), zadaj levo stoji soseda Čejdnikova Ančka, vsi so bili doma v ” t’ guorajnm∂ kuonc∂”. Spredaj desno pa sedi Popkov Jože, ki je tudi odšel v Ameriko. Mogoče pa so se slikali ob slovesu? Vsi so pražnje oblečeni, fantje v oblekah s kravatami in lajbči, dekleta v oblekah z belimi predpasniki, kar ni bila delavniška noša. Vsa tri dekleta imajo tudi verižice, ki so jih nosile le ob nedeljah.

Jože Turšič – Kocjanov je bil rojen 1905. leta. Bil je zelo priden fant, že pred II. svetovno vojno si je kupil kolo in se z njim vozil na delo na Gornikovo žago v Dolenjo vas. Ves denar je prinesel domov materi. Rad je pomagal. Ko so pri sosedih Kovačevih poleti 1930 kopali jamo za štirno, je tudi Jože pridno pomagal. Njegova mama ga je silila naj gre vendar kosit, ker je bilo lepo vreme. On pa je svoji mami odgovoril:” Bom že pokosil senožet, sosed Jože zdaj potrebuje pomoč pri izkopu. Ko bo štirna narejena, boste pa vedno tam stali s škafom.” Kocjanovi in tudi vsi ostali “Guorejnc∂”so morali hoditi po vodo k vaškemu koritu, približno 100 m daleč.

Jože se je poročil jeseni 1942, rodila sta se mu hčerka in sinček, ki je umrl star komaj 6 mesecev. Med vojno je bil na Rakeku, po koncu vojne se je umaknil na Koroško in bil vrnjen v Teharje. Ni se vrnil domov. Njegova mama, Frančiška Turšič, roj. Žnidaršič, je svoji sestri Ančki v Ameriko takole pisala:

Draga sestra!
Po dolgem času Ti moram sporočati, da sem še pri življenju in sem z velikim veseljem prejela Tvoje pismo, katero me je tako presenetilo, da sem od veselja in presenečenja na glas zajokala. O, ko bi Ti vedela, draga sestrica, samo malo našega trpljenja. Kaj smo vse prestali, se ne da popisati. Malo že veste, pišeš, da ste brali v časopisih; čudno ni, da smo živčno uničeni. Vsemogočnemu se moramo zahvaliti, da smo še živi. Največja muka pa je, ker nič ne vem za sina Jožeta, upam, da se bo mogoče še vrnil.

Najbolj pa mi je težko, ko vidim njegova dva mala otročička. Poročil se je bil pred tremi leti tu v Bezuljaku. Ona sedaj še živi pri svojem očetu in je za gospodinjo. Torej Tvoj Edi se je tudi poročil? Potrudi se, da mi pošlješ sliko. Kako me veseli, da so tudi pri Tonetu, kakor tudi pri Janezu in Justi še živi in zdravi. Blagor vam vsem skupaj. Ljubi Bog naj vam da še za naprej srečo in zdravje.

Na Kranjčem so pa samo še mati, Tone in Ivanka sta oba že v večnosti, kakor mnogo drugih tam gori in enako tudi v naši vasi, med njimi tudi naš bratranec, Ujčkov Tone. Pustil je ženo in tri otroke. Pri meni doma sta še obe dekleti, da delati. Midva s Kocjanom sva tako zmučena, da bi naju komaj še poznala, a delat pa je vedno treba, da si kaj pridelamo za hrano. Za obleko in obutev pa je vse izčrpano. Dnevno so naši vzdihi: Bog se nas usmili in skrajšaj nam težke čase! Naj za sedaj zadostuje. Moja hči Mima stanuje sedaj na Rakeku, ima tri otroke in je vsaj toliko srečna, da je dobila moža domov.

Prisrčno pozdravljamo Tvojo družino, pri Tonetu, Janezu in Justi.
Tvoja sestra,
Frančiška.
Ameriška domovina (03.11.1945, letnik 48, številka 257)

Janez Žnidaršič – Mežnarjev, brat Jožetove mame, roj. 1898, je kmalu po nastanku fotografije odšel v ZDA. Kot je rekla njegova sestra, Jožetova mama, se je tam poročil s “Polko” – s Poljakinjo. Nikoli se ni vrnil niti na obisk. Domačija v Bezuljaku ga je čakala, žal, zaman. Sedaj so od hiše ostale le ruševine, skednja pa ni več.

Od Mežnarjeve hiše so šli v Ameriko – Združene države Amerike kar trije: sinova Janez in Tone ter hčerka Ančka.

Jože Škrlj, Dolnji Popkov iz Bezuljaka, je prav tako odšel v Ameriko s trebuhom za kruhom.

Njegov nečak Jože Škrlj, ki živi v Cerknici, je na fotografiji takoj prepoznal svojega strica iz Amerike. Povedal je, da se iz otroških let spomni, da je stric delal v rudniku. Tam se je smrtno ponesrečil. O tem so jih obvestili šele, ko so jim nakazali dediščino.

Ana Ule – Čejdn∂kava, roj. 1905 Poglejmo kako ima spredaj lepo skolmane lase, spletene v kito, ki so jo dekleta spela na zatilju s frketami v klobčič. Poročila se je z Jožetom Brezcem, Dehinčim iz Begunj in sta ustvarila družino pri Čejdn∂kavih v Bezuljaku.

Antonija Žnidaršič – Mežnarjeva Tonca, Janezova najmlajša sestra, roj. 1905. Kako lepo si je uredila frizuro! Spredaj si je skodrala lase s posebnimi vročimi kleščami, dolge lase si je spletla v kito in jo pripela tako, da jo vidimo na vrhu glave. V laseh ima tudi okrašeno zaponko (prpjenc) Poročila se je s kolarjem Janezovim Tonetom – Antonom Debevcem iz Begunj. Oba z možem sta bila odlična pevca, sodelovala sta tako pri pevskem zboru Prosvetnega društva kot pri cerkvenem pevskem zboru v Begunjah. Imela sta več otrok.

Marija Turšič – Kocjanova Mima, roj. 1907, sestra Jožeta Turšiča in nečakinja Janeza in Antonije Žnidaršič. Poročila se je z Janezom Zalarjem, Jakopovim s Kožljeka. Družina je živela nekaj časa v Grahovem in nato na Rakeku. Dočakala je 100 let.

Slovarček:

•  t’ guorajn∂ kuonc: zgornji konec – del vasi
• pražnje: praznično, v boljši obleki
•  lajbči: brezrokavniki, del moške praznične obleke
• štirna: vodnjak, zbiralnik za deževnico
• Guorejnc∂: prebivalci gornjega konca vasi
• skolmane lase: nakodrane s pomočjo vročih klešč, prirejenih v ta namen
• frketa: približno 10 cm velika, kovinska zaponka v obliki črke U, z njimi so si dekleta spenjala kito na zatilju
• prpjenc: lasna zaponka, včasih tudi okrašena

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak, ustno, januar 2017
• Jože Škrlj, Cerknica, ustno, april 2017
• Ameriška domovina, 3. 11. 1945, letnik 48, številka 257

Kraj: Bezuljak
Datum: 1923 ?
Avtor: neznan
Zbirka: Valentina Brezec
Skenirano: 27. 11. 2016
Oblika: fotografija nalepljena na karton

Tonkova kmetija je bila ena večjih in uglednih kmetij v Bezuljaku. Tonkov ata France Meden, rojen leta 1879, je šel v Združene države Amerike, da bi si nekaj zaslužil. Tam je zbolel na pljučih, zanj so skrbeli dobri ljudje skoraj eno leto. Ko si je opomogel, je šel delat v rudnik, kopal je premog v kraju La Fayette, Colorado. Tja je prišel za njim tudi brat Alojz Meden, ki je bil 10 let mlajši. Ko je dobil poziv za služenje vojaškega roka, je pobegnil v Ameriko.

Za naslednika na kmetiji je bil predviden sin Janez. Bolan se je vrnil iz I. svetovne vojne in je kmalu po vrnitvi umrl. Brata v Ameriki sta se pregovarjala, kdo naj se vrne domov, da bo prevzel kmetijo. Če bi se vrnil Lojz, bi bil kaznovan zaradi dezerterstva in še vojsko bi moral služiti. Kmetija bi ta čas lahko propadla. Zato sta se odločila, da se bo vrnil France. Vrnil se je v začetku dvajsetih let in se leta 1924 poročil s Frančiško Jerina, Maharjevo iz Goričice pod Krimom.

Mama Frančiška, roj. 1899, je prišla v Bezuljak z doline. Na Menišiji so rekli vsem, ki so prihajali iz Borovnice in njene okolice, da so doma “z doline”. V Borovnico so hodili na vlak peš “čez guro” – čez goro v dolino. Tonkova mama je bila razgledana ženska, obiskovala je kmetijsko šolo, ki je bila na Grmu pri Novem mestu. Izvrstno se je spoznala na gospodinjstvo, živinorejo in tudi prvo pomoč in nego bolnika je dobro obvladala. Večkrat so jo poklicali k bolnim vaščanom, da bi svetovala, kaj storiti ali, da je previjala rane. Mama je bila gostoljubna žena, pri Tonkovih so se radi ustavljali in prosili za prenočišče krošnjarji, Ribničani in drugi popotniki. Tudi ljudje, ki so prosili “v Boga ime” niso odšli lačni ali praznih rok.

Tonkov ata France in mama Francka sta imela 8 otrok: France, roj. 1925, Ivan, roj. 1927, Francka, roj. 1928, Marija – Mara, roj. 1929, Pavla, roj. 1932, Ana, roj. 1935, Tone, roj. 1937. in Ivana, roj. 1942.

Na fotografiji sta z mamo in atom le dve, Pavla in Mara. Ko sta odrasli, sta se obe poročili: Pavla na Gornja Brezovico k Brancljevim, Mara pa v Dolenjo vas.

Slikali so se gotovo na nedeljo, saj so vsi štirje praznično oblečeni. Mama drži v rokah torbico, ki so jo ženske na kmetih imele le za k maši v nedeljo, če so šli k zdravniku ali po uradnih opravkih. Klop, na kateri sedijo, so postavili v Žogarjev kot, v senco pod orehe. Na levi strani se vidita dve okni Žogarjeve hiše, v ozadju pa mogočni Matičkova in Jakopova hiša. Pri obeh hišah so imeli pred II. svetovno vojno gostilno. Na desni strani fotografije je videti le vogal Tonkove hiše, pri njem pa nekdo stoji.

Miloš Toni je za Stare slike dobil precej člankov iz časopisa ameriških Slovencev Ameriška domovina. Med različnimi novicami iz domovine je bila tudi ta o dogodku v Bezuljaku, ki jo objavljam. Medenov Ivan je bil drugi Tonkov fant.
Ameriška domovina (29.06.1937, letnik 40, številka 151)

Modras ga je pičil.

10-letnega Medenovega Ivana iz Bezuljaka pri Begunjah nad Cerknico ‘je’ v nedeljo, dne 23. maja , pičil na paši modras v palec roke. Ko je stopila krava nanj in ga razdražila, se je zvil v klobčič in se vrgel kvišku, tako da je fanta pičil v roko. Roka je močno zatekla, fant je začel bruhati in že nezavestnega so ga pripeljali v Cerknico k zdravniku g. dr. Pintarju, ki mu je vbrizgal serum proti kačjemu strupu, nakar je bil z večernim vlakom odpeljan v bolnišnico. Pik je bil smrtonosen. Le uvidevnosti domačih, ki so fanta takoj pripeljali k zdravniku, se je zahvaliti, da bo fant ozdravil.

Ivanov mlajši brat Tone pa ve povedati drugačno zgodbo:

Na gmajni med Bezuljakom in Dobcem, kjer so otroci pasli živino, blizu Urbanove ograd’ce, je bila skala, v kateri je bila stalno voda. Ptički so hodili tja pit, kače, ki so imele ob skali svojo luknjo, pa so jih čakale v zasedi. Ivan je bil malo preveč pogumen, s palico je dražil modrasa, ta pa ga je pičil.

Tonkov Tone – Meden se spomni, da je v mladosti s prijateljem Severjevim Francetom – Katernom na istem mestu ubil velikega modrasa.

Slovarček:

• kot: dvorišče
• v Boga ime prositi: beračiti

Viri:

• Ameriška domovina (29.06.1937), letnik 40, številka 151. URN:NBN:SI:DOC-D0QU71BV from https://www.dlib.si
• Anton Meden – Tonkov, ustno avgust 2017, Bezuljak,
• Marija Hren, Bezuljak

Kraj: Bezuljak
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Cunder
Skenirano: 10. 3. 2016
Oblika: kopija fotografije

– Marta, v kartoteki SEM (Slovenski etnografski muzej) piše: “Novi zvonovi za cerkev v Begunjah pri Cerknici. 1928”. Fotografijo je SEM daroval Alojz Hiti, Begunje 4, kovač. –

S tem spremnim besedilom, ki ga je posredoval Miloš Toni, sem začela iskati podatke o novih zvonovih v Begunjah pri Cerknici.

Tako kot v večini cerkva širom avstro-ogrske monarhije so tudi iz begunjske cerkve pobrali zvonove med I. svetovno vojno in jih prelili v orožje. Verniki smo navajeni poslušati ubrano petje zvonov, ki sporočajo žalostne ali vesele novice, ki se veselijo praznika ali nedelje s potrkavanjem, ki nam merijo in sporočajo čas z udarci na zvon, ki nas svarijo ob nevarnosti. Tudi meniševski farani so kmalu po koncu vojne začeli zbirati denar za nove zvonove in novembra 1922 so jih dobili. Podatke o novih begunjskih zvonovih mi je posredovala Marija Hren iz Bezuljaka. Ko sva si ogledovali fotografijo pa sem ugotovila, da nekaj “ne štima”. Na fotografiji je listje na drevju, nemogoče za december, ko so v Begunjah dobili nove zvonove. Poleg tega je na zvonovih monogram IHS, ki ga na begunjskih zvonovih ni. Prosila sem Janeza Primožiča, ki je pritrkoval za Veliko noč, da je natančno pogledal, kaj je napisano na begunjskih zvonovih.

Fotografijo sem pokazala Ivi Hiti, ženi Alojza Hitija iz Begunj, ki je sliko podaril SEM. Povedala je, da je verjetno slika iz Grahovega, da bi pa več vedela povedati njena svakinja Ana Hiti – sestra Amata, usmiljenka, ki živi v Šentjakobu ob Savi. Tako sem jo obiskala.

S. Amata je takoj prepoznala fotografijo in povedala, da je res iz Grahovega. Na fotografiji sta njen stari oče Jernej Hiti in njen stric Matevž, oba kovača v Grahovem. Kovač je bil tudi njen oče Janez Hiti, Matevžev brat, ki pa je začel svojo obrt v Begunjah.

Sestri Amati Hiti  je kar zažarel obraz, ko je zagledala starega očeta na fotografiji in je dejala: “Živo se spomnim očeta, ko so imeli take velike brke.”

Poklicala sem gospoda župnika iz Grahovega Sandija Osojnika, ki mi je povedal, da je o župniji Grahovo pisal g. Bogdan Kolar. Ker mi žilica ni dala miru, sem poiskala revijo, v kateri je bilo besedilo objavljeno. Poklicala sem v Knjižnico Teološke fakultete. Ljubeznivo so mi pomagali in mi poslali kopijo tistega dela prispevka, kjer je v župnijski kroniki zapisek o zvonovih. Moja domneva, da datum na fotografiji ni pravi, se je potrdila.

V Grahovem so nove zvonove dobili poleti 1921 in ne leta 1928. Gospod župnik Wester je v župnijski kroniki za leto 1921 napisal:

3 novi jekleni zvonovi

Vojska nam je pobrala pri župni cerkvi 3 bronaste zvonove. Na bronaste nove zvonove še misliti zaenkrat nismo mogli. Primerni bronasti zvonovi bi stali okrog 300.000 K. Tolike svote bi naša župnija ne zmogla. Zato smo si naročili tri jeklene zvonove pri “Delavski industrijski družbi” na Jesenicah.

Veliki zvon glas D tehta 1374 kg; srednji glas Fis tehta 755 kg; mali glas Atehta 475 kg brez nabijalov. Nabijalo pri velikem tehta 106 kg, pri srednjem 75 kg, pri malem 70 kg. Vsi zvonovi z vsemi pripravami v zvoniku, obešenju in vsemi stroški stanejo 48.937.70 K.

Ta svota se je večinoma pokrila s prostovoljnimi prispevki. Za vzete zvonove nam je avstrijska vlada plačala 9035 K. Matevž Hiti, kovač v Grahovem, je daroval 4000 K, g. Alojzij Krajc 2400 K, Alojzij Wester, župnik, 1000 K, g. Meden v denarju 480 K in 2 vrvi vredni 400 K, Matija Šega in Levar hrastove trame za stol v zvoniku. V cerkvi je bilo dvakrat darovanje za zvonove. Drugo svoto v pokritje sta nabrala po hišah Matevž Hiti, kovač, Grahovo 16, in Jakob Ule, Grahovo 107. Zahvalo naj njima in vsem darovalcem pojo novi zvonovi iz temnih lin! Zvonovi so popolnoma plačani. Zvonenje kot nadomestilo za bronaste zvonove prav dobro. Naj bi ti zvonovi peli Bogu in Mariji v čast, nam in pokojnim v mir! Tudi hranilnica in posojilnica v Cirknici nam je podarila znatno svoto 5000 K. Najtoplejša zahvala posojilnici na tem mestu. Zvonove pa le imamo, četudi jeklene. Mislil sem, da jih nikoli ne bom več slišal, a sedaj mi zvone na ušesa.

– Pri obešanju  zvonov se je pripetila nesreča, da je pri vlečenju srednji zvon padel na par metrov od velikih lin na tla. Zasukala in vpognila se je traverza, na kateri je bil pritrjen škrpec. Škrpec je zdrsnil s traverze in zvon je padel na tla. Druge nesreče ni bilo, kakor da je odkrušil zvon “simz” nad velikimi vrati. Ubil se ni. Poskušnjo dobro prestal. Jekleni zvonovi se ne vbijejo.”

Zvonovi so okrašeni z zelenjem in cvetjem, saj so jih ljudje komaj čakali. Veliki zvon je tehtal 1374 kg in je bil uglašen na ton D. Ob zvonu je postavljen kembelj, ali kot je napisal župnik Wester, nabijalo, ki je tehtalo za veliki zvon 106 kg.

Možakar v srajci z zavihanimi rokavi in delavniško kapo na glavi je Matevž Hiti, kovač v Grahovem, desno od njega v klobuku neznan. 

Na zvonu je vidna le vlita kratica IHS.

Med srednjim in malim zvonom stojijo: s kapo in velikimi brki Jernej Hiti, kovač; za njim, v klobuku in s kolarjem, župnik  Alojz Wester; tretji neznan.

Slovarček:

• potrkovanje – pritrkovanje: prazničen način zvonjenja, tipičen za Slovenijo. Pritrkovanjem se napoveduje ob sobotah ali pred prazniki delopust, se spremljajo procesije ali druge cerkvene slovesnosti
• IHS: Jezusov monogram iz grških črk, je pa še več razlag: npr.: Jesus Homini Salvator – Jezus odrešenik ljudi in druge
• kembelj – nabijalo: podolgovat železen predmet z betico, gibljivo pritrjen v vrh notranjosti zvona, ki ob nihanju udarja na notranjo udarno točko udarnega obroča   https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/09/26/slovar-zvonjenja-in-pritrkavanja/
• kolar: bel, trd ovratnik katoliških duhovnikov
• K (krona): avstro-ogrska denarna enota. Država SHS je avstro-ogrske krone menjavala v razmerju 4 krone za 1 dinar. Gospod Wester v kroniki še vedno uporablja staro A-O denarno enoto krono, čeprav so bili od 1. 12. 1918 z nastankom Kraljevine SHS uradno v veljavi dinarji.

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak, ustno, februar 2018
• s. Amata – Ana Hiti, Šentjakob ob Savi, ustno, april 2018
• Sandi Osojnik, Grahovo, ustno, april 2018
• Kolar, Bogdan. 2006. Iz kronike župnije Grahovo pri Cerknici v času župnika Alojzija Westra (1910 – 1928). V: Acta Ecclesiastica XXVIII. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Družina.

Kraj: Grahovo
Datum: 1921
Avtor: neznan
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Včasih so se ljudje fotografirali le redko, ob posebnih priložnostih kot je bilo npr. žegnanje v vasi ali kakšna druga slovesnost. Najbrž so se tudi koželjška dekleta slikala ob žegnanju, ki je bilo včasih vedno prvo nedeljo po sveti Ani (26. julija). Vse so lepo oblečene, celo v kratkih rokavih in v kratkih nogavičkah.

Naj le kratko opišem njihovo življenjsko pot.

Francka Koščak je edina od Koščakovih otrok do smrti živela na Kožljeku.

Marija Turšič – Antonova Mima je bila šivilja. Hodila je šivat po hišah na Menišiji, včasih pa tudi v Hribe, na Rakitno ali na Bloke. Pri eni hiši je ostala več dni, da je sešila nova oblačila, tudi spodnje perilo ali popravila stara oblačila. Ko je bila šivilja pri hiši, smo bile vesele predvsem deklice, saj smo tako prišle do zaželenih “flikc”, ostankov blaga, iz katerega smo sešile oblačilca za majhne punčke iz cunj.

Angelca Turšič – Šimčeva se je poročila z Ludvikom Kranjcem – Krajnčim Ludvetom, sosedom, le čez cesto od rojstne hiše. Imela sta 5 otrok.

Ivanka Švigelj – Brešča iz Dobca je verjetno prišla na žegnanje k sorodnikom – Pavlovim na Kožljek. Poročila se je s Krajnčim Tonetom, Ludvetovim bratom. Po poroki sta živela v Cerknici.

Ivanko Švigelj (roj. 1899) in njeno sestro Ano Švigelj je ljubezen zanesla daleč od doma, na pobočje Nanosa. Ko sem iskala podatke o dekletih, so Koželjčani uporabili dve domači imeni: Johanovi ali Janezovi dekleti. Včasih so Janeze imenovali Johan, izpeljanka iz nemščine Johann. Ivankinega vnuka Boštjana Ježa pa je na Notranjsko pripeljala zaposlitev v Cerknici.

Sester Micke in Francke Meden se spominjam predvsem iz cerkve, ker sta sedeli v klopi pred nami. Težko sta se prebijali skozi življenje. Med vojno je bila hiša požgana, denarja za obnovo ni bilo, sami sta se trudili na kmetiji. V starosti sta prišli živet v Begunje. 

Ana Kranjec – Krajnča se je poročila v Bezuljak k Dolnjim Kotovim. Njen najmlajši otrok je bil moj sošolec Tone Turšič. Ko smo se vračali iz šole in smo se pozimi spuščali po torbah s Skrajnikov, smo se šli malo posušit h Kotovemu štedilniku. Kotove mame se spomnim kot vedno dobrovoljne žene.

Z leve:

• V svetli obleki Francka Koščak,
• Marija Turšič – Antonova Mima,
• Angelca Turšič – Šimčeva, ki se je poročila z Ludvikom Kranjcem – Krajnčim,
• na obisk je prišla Ivanka Švigelj – Brešča iz Dobca, ki se je kasneje poročila s Tonetom Kranjcem – Krajnčim s Kožljeka in sta živela v Cerknici,
• Ivanka Švigelj – Janezova. Dve sestri, Ivanka in Ana Švigelj – Janezovi, sta odšli iz vasi, ker so po požigu Kožljeka poleti 1942 ostali brez doma. Ena se je poročila k Abramu na Nanos, druga pa v Selo pri Ajdovščini.

• Ana Švigelj – Janezova, s pentljo pri ovratniku, se je poročila Kobal v vas Selo pri Ajdovščini,
• Marija – Micka Meden,
• Ana Kranjec – Krajnča se je poročila z Dolnjim Kotovim Tonetom iz Bezuljaka,
• Frančiška – Francka Meden, Mickina sestra.

Datum nastanka slike je le približen, verjetno pa pred letom 1928, ko se je poročila Ivanka Švigelj in odšla od doma.

Slovarček:

• flika: zaplata, s katero so zašili luknje na oblačilih, tudi manjši ostanki tkanine, ki ostanejo po krojenju

Viri:

• Slavko Kržič, st., Kržičov s Kožljeka, ustno, april 2018
• Marija Hren, Bezuljak
• Boštjan Jež, Vipava, ustno, junij 2018
• Milojka in Janez Kranjec, Kožljek, ustno, maj 2018

Kraj: Kožljek
Datum: okoli leta 1928
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Turšič, Dolnji Kotov iz Bezuljaka
Skenirano: 27. 6. 2014
Oblika: fotografija

Višarje – stara slovenska božja pot za Slovence iz Slovenije, Benečije in Trsta ter za koroške Slovence iz Roža, Podjune in Zilje – ležijo skoraj na tromeji Slovenije, Italije in Avstrije.

Svete Višarje (Monte Santo di Lussari) so 1790 m. visoka gora v zahodnih Julijskih Alpah. So južno od vasi Žabnice v Kanalski dolini (Camporosso), od katere so oddaljene dve uri in pol hoda.

Včasih so tja romali peš, kasneje z vlakom do Rateč in nato peš na goro. Včasih so si romarji v dolini naložili poleno ali dva in jih za pokoro nesli na Višarje, o tem govori povest Narteja Velikonje: Višarska polena.

Med številnimi romarji so bili tudi romarji iz begunjske fare z župnikom, gospodom Križajem. Begunjce je do Žabnic pripeljal avtobus, na goro pa so se lahkih nog pripeljali z gondolsko žičnico, ki že pol stoletja povezuje Kanalsko dolino z vrhom Višarij. Fotografija je nastala ob spodnji postaji žičnice.

O nastanku božje poti na Svetih Višarjih se je ohranilo staro izročilo, ki pravi, da je leta 1360 neki pastir iz Žabnic iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu Višarij, klečeče okoli brinovega grma. Začudeni pastir je zagledal v njem lep lesen kip Marije z Jezusom in ga odnesel v župnišče v Žabnice. Župnik ga je spravil v omaro. Toda naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce okrog njega. Tudi tretji dan se je prizor ponovil. Žabniški župnik se je obrnil na oglejskega patriarha in mu povedal vso zgodbo. Patriarh je ukazal, naj na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico.

Jožefinske reforme so prizadele tudi Višarje, oblast je prepovedala romanja. Oltarje so prodali, vse imetje zaplenili in denar dali v verski sklad. Toda ljudje so pisali prošnje na cesarski Dunaj in cesar Leopold II. je spet dovolil romanja. Cerkev in romarske hiše so obnovili. V I. svetovni vojni je cerkev pogorela, popravili so jo in obnovili. Glavni oltar, kjer je znameniti Marijin kip, so naredili iz ostankov marmornega starega oltarja. Cerkev krasijo lepe slike Toneta Kralja.

Stojijo z leve:
Pavla Turšič – Matijeva iz Begunj, z očali Ana Rožanc – Kovačeva z Brezja, manjša v jopici, s torbico v rokah Ančka Stražiščar – Dolnja Pavlova s Kožljeka, za njo v ruti Marija – Mima Obreza – Andrejeva iz Selščka, Oblakova mama iz Topola, neznana, brez rute za njo Milka Rožanc – Uštinova iz Begunj, v temni obleki z ruto Turkova tetka Marija Bečaj iz Bezuljaka, zadaj NN, v bluzi s kratkimi rokavi Angela Košir iz Selščka.

Čepita:
Alojz Kranjc – znani krojač Mihovček, Klemenov iz Begunj, Tone Košir iz Selščka.

Stojijo z leve:
župnik Alojz Križaj, v svetli bluzi Rezka Rožanc – Medenova Rezka iz Selščka, za njo Marija Hren – Mivča Marija iz Bezuljaka, v temni obleki in ruti Hrbljanova mama iz Begunj, za njo stoji Anton Hren – Mivč Tone iz Bezuljaka, v obleki s kratkimi rokavi Marija Obreza – Planincova Mima iz Begunj, za njo Milka Cimermančič – Potočenova(?), visoke s temnimi lasmi ne poznam, spredaj v jopici Veselova mama z Brezja, ob njej Tilka Cimermančič – Potočenova od Malnov, ob njej Otoničar, mama iz Čopč’ga malna, v temni jopici Marija Lukovič iz Selščka, za njo Vida Tekavec iz Begunj, Ivana Jakopin z Brezja,

Čepijo:
Jakob Turšič – Matijev iz Nov’ga Jorka, Janez Kranjc – Krajnč ata s Kožljeka, Anton Turšič – Dolnji Kotov ata iz Bezuljaka.

Prvih dveh ne poznam, spredaj v svetli jopici Genca Debevc, poročena z Boštjanovim Francetom, ki stoji za njo, s trakom v laseh Angelca Škrlj, ob njej njen mož Jože Škrlj – Dolnji Popkov iz Bezuljaka, ki je tudi fotografiral.

Od cele skupine je sedaj živih še približno deset romarjev.

Slovar:

svete Lušarje: svete Višarje (iz italijanščine Mt. Lussari)

Viri:

• Ivanka Švigelj, Begunje, ustno 2017
• Genca Kržič, Begunje, ustno 2017

Kraj: Žabnice, Italija
Datum: 1968
Avtor: Jože Škrlj, Cerknica
Zbirka: Janez Kranjc – Klemenov, Begunje
Skenirano: 9. 2. 2016
Oblika: fotografija

Fotografija je bila posneta v Špolarjevi gredi v Selščku malo pred II. svetovno vojno. Avtor je Peter Naglič, ki je rad prihajal v Selšček, saj je bila njegova žena doma od Mivčih.

Mogoče opozorim še na posebnost notranjskega narečja: pri nas pravimo: “Grem v gredo,” kar pomeni, da grem na zelenjavni ali cvetlični vrt, “Grem na vrt,” pa pomeni, da grem v sadni vrt.

V Špolarjevi gredi imajo veliko cvetja, spredaj bujno cvetijo astre, v ozadju so georgine ali kot jim rečemo pri nas gorgine. Zanimivost pa je oleander na desni strani, ta je bil le redko v gredah, saj je to primorska rastlina, ki ne prenese mrzlih zim. Tudi ta je v loncu, da ga bodo jeseni lahko spravili na toplo.

V ozadju desno vidimo veliko Žitnikovo hišo, kjer so imeli trgovino.

• Alojzija – Lojzka Švigelj – Mivča drži v rokah šopek,
• poleg nje s klobukom Ludvik Obreza – Brinarjev Ludve, ki je umrl v internaciji v Nemčiji,
• Albin Švigelj – Mivč, Lojzkin mlajši brat, ubit med vojno,
• Lojzkina birmanska botra, Špolarjeva gospodinja Micka Obreza,
• njen brat Ivan Obreza – gospodar pri Špolarjevih,
• Žan Primožič – Primožčev.

Za konec pa še misel gospe Lojzke, ko sva pregledovali stare fotografije:

“Dnevi življenja so sami spomini,
so božajoči, trpeči, a vedno boleči.”

Slovarček:

• dendl: iz nemščine Dirndlkleid – obleka pri nemški narodni noši; obleka z životcem, vedno v kombinaciji s predpasnikom, še vedno moderna v Avstriji in Nemčiji
• hrnodl: iz nemščine Haarnadel, lasnica
• ujec, ujca: mamin brat, za razliko od stric, strica, ki je očetov brat, in še ženski obliki: ujna in strina
• Slavko, Slavkota: vem, da bi bilo knjižno slovensko v 2. sklonu Slavka. Odločila sem se, da napišem tako kot rečemo v pogovornem jeziku. Torej: Slavko Slavkota, Drago Dragota itd.

Viri:

• Alojzija Švigelj, Begunje, ustno, julij 2018

Kraj: Selšček
Datum: okrog leta 1940
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Etnografski muzej Slovenije
Skenirano: Etnografski muzej Slovenije
Oblika: skenirana datoteka

Bezovska dekleta so se zelo verjetno slikala ob koncu šiviljskega tečaja. V sredini sedi voditeljica tečaja Marija Švigelj – Žnidarjeva Mera. Gospa ali teta Mera, kot smo ji rekli, je živela sama v prijazni hišici z velikim vrtom v gurajnm∂  kuonc∂ Bezuljaka, med t’ duolajnm∂ in t’ guorajnm∂ ulcam∂. Da je bil šiviljski tečaj sklepam iz dejstva, da imata vsaj po dve dekleti enak vzorec na oblekah.

Dekleta so bila rojena v letih med 1910 in 1923, starejša je bila le Jožefa Turk – Turkava Pepa. Sedaj živi le še Ančka Škrlj. Med njimi stojita v zadnji vrsti dobri prijateljici Kešlanova Ivana in Šuštarjeva Milka, ki imata tudi obleki iz enakega blaga.

 Kako različno so tekle njihove življenjske poti ….

Ančka Škrlj – Dolnja Popkova je ostala doma, pomagala je staršem in kasneje bratu na kmetiji, sedaj živi v Domu upokojencev.

Milka Popek – Šuštarjeva je bila prijetno dekle. Znala je zelo lepo peti, gotovo je ta dar podedovala po očetu Antonu Popku, ki je bil odličen pevec. Pela je tudi v cerkvenem pevskem zboru. Med okupacijo so jo zelo radi poslušali tudi Italijani. Po vzoru bratov sodelovala s partizani. Italijani so jo odpeljali najprej v zapore v Ljubljano, kasneje v kaznilnico v Benetke. Od tam so jo preselili v koncentracijsko taborišče v Italiji. Po kapitulaciji Italije je iz taborišča pobegnila in se prebila do partizanskih tovarišev v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju. S III. prekomorsko brigado se je preko Dalmacije po težki poti do Trsta vrnila v domovino. Spoznala je soborca Janeza Vrhunca in se poročila z njim. Živela sta v Ljubljani. Po smrti Šuštarjevega očeta sta z možem uredila domačo hišo v Bezuljaku in rada prihajala v Milkino rojstno hišo.

Ivana Švigelj – Kešlanova je bila Milkina dobra prijateljica. Poročila seje k Petriču na Unec. Dočakala je lepo starost 90 let.

Marija Zalar – Rutarjeva Mima, ki je bila tudi dobra pevka, se je poročila s Klemencem na Rakek.

Ana Turšič – Kocjanava je bila zelo nadarjeno in lepo dekle. Žal v šolo ni mogla, delala je na skromnem posestvu in pomagala ostarelim staršem. Poročila se je v Logatec, vedno se je rada vračala na obisk v rodni Bezuljak. Umrla je letos tik pred 98. rojstnim dnevom.

O Krajnčih dekletih, Tilki in Francki, ne vem ničesar, ker jih nisem poznala.  

Jožefa Furlan – Kavčeva Pepa se je poročila pred II. svetovno vojno. Z možem sta se odselila v Ljubljano, na Ižansko cesto. Ko sta šli moji starejši sestri študirat v Ljubljano, jima je ona priskrbela skromno sobico pri istem gospodarju. Radi sta se spominjali, kako dobra soseda je bila, saj jima je večkrat prinesla skromno večerjo

Jožefa Turk – Turkava Pepa je bila najstarejša na tem tečaju. Doma, pri Turkovih, je imela izgovorjeno sobico – kamro, skromno streho nad glavo. Večinoma grenak kruh si je služila kot dekla pri bogatih kmetih na Menišiji. Nekatere gospodinje so bile dobre, druge pa prav hudobne. Hlapci in dekle so se menjavali po Božiču. Na sv. Štefana so dobili plačo za celo leto. Pepi je bilo pri pri neki hiši tako hudo, da je ušla malo pred koncem dogovorjenega roka in zasluženi denar za skoraj celo leto je ostal skopuškemu gospodarju. Ko je bila starejša, je hodila na žernado, delat h kmetom ob večjih delih: ob žetvi, pri pletvi strniških posevkov in podobno.

Ob imenih Jožefa, Jožica, Pepa mi prihaja na misel anekdota iz Kliničnega centra. Ko je tedanji predsednik Jugoslavije Josip Broz – Tito ležal v bolnišnici, so mu predstavili negovalno osebje, med njimi je bila tudi sestra Jožica. “Aha”, je rekel Tito,” ti si Jožica, a ja sam Jože, u stvari ti si Pepca, a ja sam Pepe.” Trema, ki so jo imeli ob srečanju, je hitro minila.

Poleg Marije Švigelj, voditeljice tečaja sedi Frančiška Kocjančič – Tet’na Francka, ki v rokah drži šopek. Poročila se je s Kocjanovim Jožetom. Imela sta dva otroka, sinček je umrl že v prvem letu. Jože se po vojni ni vrnil. Francka je s hčerko ostala na rojstnem domu, gospodinjila je onemoglemu očetu in pomagala kmetovati bratu.

Frančiška Meden – Klemenova Francka je bila doma s trdne kmetije. Oče in pridni bratje so lepo skrbeli za gospodarstvo, tudi Francka je poprijela za delo. Po vojni se bratje niso vrnili, Francka je ostala sama z ostarelo materjo. Težko sta se preživljali, saj je bila za vse delo sama.

Pa še en utrinek, ki je povezan s Klemenovo hišo. Včasih smo deklice ob pogrebih nosile šopke cvetja, saj takrat ni bilo dosti vencev, o ikebanah pa še ni bilo ne duha ne sluha. Ko so umrli Klemenova mati, sem tudi jaz nesla šopek, po pogrebu pa smo šle tudi deklice na pogrebščino. Meni sicer doma niso dovolili, da bi šla tja delat dren, včasih mi je pa le uspelo uiti maminemu budnemu očesu. Ko smo otroci sedeli za manjšo mizo, kjer je bil narezek, kruh in čaj, je prišla mimo Medenova Micka s Kožljeka in rekla: “Le jejte, otroci, le jejte, da boste vedeli, kdaj so Klemenova mati umrli.” (Po bezovsko bi se to slišalo: Le jite, otruoc∂, le jite, de buoste vajdli, kdaj so Klemj∂nava mat’ umrl∂!) Minilo je že več kot 60 let pa se še vedno nasmehnem ob tem spominu. Naj Klemenova mati, Francka in Micka s Kožljeka v miru počivajo!

Stojijo:

• Ančka Škrlj – Dolnja Popkova,
• Milka Popek – Šuštarjeva,
• Ivana Švigelj – Kešlanova.

Sedita:

• Jožefa Furlan – Kavčeva Pepa,
• Jožefa Turk – Turkova Pepa.

Stojijo:

• Marija Zalar – Rutarjeva Mima,
• Ana Turšič – Kocjanova Ana,
• Tilka Petrič – Krajnča Tilka in
• njena sestra Frančiška – Francka Petrič.

Sedijo:

• Marija Švigelj – Žnidarjeva Mera,
• Frančiška Kocjančič – Tet’na Francka,
• Frančiška Meden – Klemenova Francka.

Slovarček:

• ulce: ulice, v Bezuljaku smo imenitni, saj imamo kar dve ulici, ta dolnjo in ta gornjo, v Begunjah imajo pa “samo” Trantarjeve ulce
• kamra: v pritličju kmečke hiše manjša soba, običajno se je šlo iz hiše (dnevne sobe s pečjo) v kamro
• dren delati: gnečo delati
• žernada: delo za en dan, najpogosteje na njivah

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak
• fotokopija časopisnega članka Umrla je naša Milka, brez podpisa avtorja

Kraj: Bezuljak
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Hren
Skenirano: 21. 9. 2015
Oblika: kopija fotografije

Kar nekaj let je minilo, kar sem pri prijateljici v Kranju odkrila star koledar Mohorjeve družbe. Ko sem ga malo prelistala, sem zasledila prispevek o slovenskih poslancih na Dunaju. Med njimi je tudi moj daljni sorodnik Jakob Hren.

Ko smo ravno pred volitvami v evropski parlament, bo morda zanimivo, kako so Slovenci v 19. stoletju izbirali poslance  in volili v državni zbor Avstro-Ogrskega cesarstva, ki je bilo tedaj skoraj Evropa v malem.

Prispevek sem povzela po zapisu v Koledarju Družbe sv. Mohora za navadno leto 1890.

“One člane Mohorjeve družbe, kteri čitajo v časnikih govore naših slovenskih poslancev v državnem zboru, zanimalo bi gotovo, te može po obrazu spoznati in zvedeti vsaj bistvenih črtic njihovega  življenja in delovanja. Zato jih tukaj “v podobi in besedi” predočujemo bralcem družbinega koledarja, želeč, naj bi jih, kakor so na podobi združeni v vencu slovenske lipe, objemala sloga in jedinost tudi v borbi za obstanek in napredek našega naroda, za najdražji nam svetinji: vero in besedo materino. Evo jih!” 

Dr. Ferjančič Andrej, državnega pravdnika namestnik v Ljubljani,  rojen 1848. kmečkim staršem na Slapu pri Vipavi. Notranjske občine, kamor spada tudi Vipava, so ga izbrale po smrti g. Adolfa Obreze* leta 1886. za svojega zastopnika v državnem zboru. Odlikuje se po svoji govorniški zmožnosti, s katero je zagovarjal slovenske narodne pravice.

Dr. Gregorec Lavoslav, župnik pri Novi Cerkvi na Štajerskem in kanonik, rojen 1839. leta pri Sv. Urbanu na Štajerskem. V državnem zboru je zlasti odkrival Slovencem nevarno in škodljivo delovanje nemškega šolskega društva.

Klun Karol, rojen 15. oktobra 1841 v Podgorici pri Ribnici. Postal je duhovnik, kasneje stolni vikar  in kanonik. V deželni zbor krajnski so ga izvolile kmečke občine krajnsko-loškega okraja leta 1877, ponovno je bil izvoljen 1883 in 1889. V državni zbor so ga poslale občine ljubljansko-ribniškega okraja leta 1979 in 1885. V državnem zboru se je v jako temeljitih govorih potegoval za versko in narodno šolo.

Nabergoj Ivan, posestnik v Proseku pri Trstu; rojen 1835. leta. Spoštovan je zaradi svoje značajnosti, poštenosti in rodoljubja. Slovi kot umen vinogradnik, ki je proseškemu penečemu vinu pridobil splošno priznanje.

Pfeifer Viljem, posestnik v Krškem mestu na Dolenjskem; rojen leta 1842. Dolenjske kmečke občine so ga prvič izvolile v državni zbor leta 1873 in nato še 1879. in 1885. leta. S pravo gorečnostjo se poteguje za koristi svojega volilnega okraja, da bi volilcem olajšal davčna bremena, jim pridobil podpore v nezgodah, boljše ceste, železnico itd.

Dr. Poklukar Josip, lastnik tiskarne in posestnik v Ljubljani, deželni glavar kranjski in državni poslanec; rodil se je 1837. leta kmečkim staršem v Gorjah pri Radovljici (danes bi rekli pri Bledu). Pravo je študiral na Dunaju in tam naredil doktorat. Deželni zbor kranjski ga je že leta 1871 poslal v državni zbor. Gospod dr. Poklukar ima za Kranjsko velike zasluge, ker se je pri uravnavi zemljiškega davka močno potrudil, da so se za Kranjsko dohodki zemljišč kolikor mogoče nizko, to je pravilno cenili ter se je odpravila krivica previsokega zemljiškega davka, ki je bil deželi naložen po prejšnjem katastru.

Šuklje Franc, gimnazijski profesor na Dunaju; rojen 1849. leta v Ljubljani. Po končanem študiju je bil profesor v Novem mestu, Ljubljani in na Dunaju. Dolenjska mesta so ga leta 1883 izvolila v deželni zbor, leta 1885 pa tudi v državni zbor. Zelo se trudi, da bi pridobil za dolenjsko stran železnico in boljše ceste.

Dr. Josip vitez Tonkli,  advokat v Gorici; rojen 1834. leta kmečkim staršem, latinske šole je obiskoval v Gorici, pravo je študiral na Dunaju in tam tudi doktoriral. Naselil se je v Gorici, slovenske kmečke občine so ga izvolile v goriški deželni zbor, leta 1880 je bil imenovan v državni zbor. Zavzemal se je za narodne pravice Slovencev, zlasti je zagovarjal sklepe, s katerimi so naročali vladi, da v uradih in šolah uvede za Slovence slovenski jezik. Cesar ga je odlikoval z redom železne krone III.vrste in ga povzdignil v viteški stan.

Vošnjak Miha, inženir in posestnik v Celju na Štajerskem; rojen 1837 v Šoštanju. Njegov oče je bil tržan in usnjar. Tehniške študije je dovršil v Gradcu in potem bil inženir pri južni železnici, dokler se ni naselil v Celju. Kmetske občine celjskega okraja so ga izvolile leta 1884 v deželni zbor štajerski in leta 1885, ko se njegov brat, dr. Josip Vošnjak, ni dal več izvoliti, tudi v državni zbor. Posebno se trudi, da Slovencem ustanavlja denarne zavode, posojilnice in hranilnice. V državnem zboru se je g. Miha Vošnjak večkrat oglasil s krepko besedo za narodne pravice Slovencev.

Jakob Hren je bil rojen 1. 7. 1830 leta v današnji Cencovi hiši v Begunjah, očetu Andreju Hrenu in materi Mariji Hren, roj. Hočevar. Jakob je bil enajsti od dvanajstih otrok. Njegov starejši brat Janez Kancij  se je priženil k Mivčim v Bezuljak in je moj praded.

Hren Jakob, svetovalec deželnega sodišča v Celovcu; rojen v Begunjah pri Cerknici na Notranjskem leta 1931**. Bil je leta 1870 imenovan državnim pravdnikom v Novem Mesu, 1880. pa svetovalcem v Celovcu. V državni zbor so ga izvolile kmečke občine Trebenjsko-Kočevskega volilnega okraja l. 1885. Govoril je večkrat in se zlasti trudil za uravnavo cest po Dolenjskem.

Opombe:

* Adolf Obreza, posestnik iz Cerknice, je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju.

** v rodovniku Hrenove rodbine je za Jakoba Hrena vpisana letnica rojstva 1. 7. 1830, v prispevku v koledarju pa letnica 1831. Ker je bil leta 1832 rojen še najmlajši otrok Franc Hren, zadnji gospodar Hrenove hiše v Begunjah in cerkniški župan, bi bolj verjela zapisu iz rodovnika.

Viri:

• članek Slovenski poslanci v državnem zboru in risba s portreti poslancev sta bila objavljena v “Koledarju družbe sv. Mohora” za leto 1890 na strani 101-3. Na svitlo dala in založila Družba sv. Mohora v Celovcu.
• rodovnik Hrenove rodbine

Kraj: Celovec
Datum: 1890
Avtor: založba Mohorjeva družba v Celovcu
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 2. 5. 2015
Oblika: publikacija, koledar

Na fotografiji je bezovsko pokopališče z ljudmi, ki gredo od maše. Po zakmašnih oblekah sodeč, je to slikano “o Vel’ki maši” – 15. avgusta, ko je praznik Marijinega vnebovzetja. Bezovska cerkev je posvečena Mariji Vnebovzeti in je ta dan v Bezuljaku žegnanje. Domačini in Bezovci od blizu in daleč radi pridemo na ta praznik k maši v rojstno vas.

Na sliki vidimo del cvingerja – pokopališkega zidu z železnimi vrati, ki varujejo pokojnike gotovo že več kot 100 let. Pred vhodom v cerkev vidimo ob zidu tri večje nagrobnike, ki so jih za svoje pokojnike dali zgraditi večji kmetje.

Na sliki:

• gre skozi vrata in si popravlja frizuro Anton Kavčič – Rakiški Tone iz Bezuljaka,
• takoj za njim stopa Jože Turšič – Bajt’n Jože z vasi,
• nekoliko manjši je Alojz Hiti – Kovačov Lojz iz Begunj.
• Srednji med tremi možakarji za njim, v temni obleki, s kravato je Ludvik Hren – Antonov Ludve, zadnji čevljar na Menišiji, ki je živel v Begunjah.
• Levo od njega je Jože Korošec – F’žnarjov iz Dobca.
• Skrajno desni, v svetli obleki je Franc Turšič – Ulčarjov France.
• Levo od njega se ozira nazaj, v temni obleki Anton Hren – Antonov Tone iz Bezuljaka, ki živi v Borovnici.
• Čisto zadaj je nasmejan verjetno eden od Kešlanovih fantov, mislim, da je Slavko.

Zadaj na levi strani fotografije stoji hiša, ki ima zgoraj zabita okna. To je bezovska mežnarija, ki je tudi del današnje zgodbe.

Bezovska cerkev je bila včasih romarska cerkev, za Veliko mašo in druge večje Marijine praznike so prihajali z romarji tudi duhovniki, ki so potrebovali prenočišče. Zato je imel Bezuljak kot edina od podružnic tudi mežnarijo. V mežnariji je stanoval mežnar s svojo družino.

Pred drugo svetovno vojno je bil bezovski mežnar Janez Popek. S prvo ženo sta imela sina Toneta in hčeri Nežo in Angelo. Po smrti prve žene se je poročil z vaščanko Elizabeto Turk – Beto. Bila je dobra druga mama odraščajočim otrokom iz prvega zakona.

V Bezuljaku je bilo po I. svetovni vojni kar nekaj vdov, ki so pri hiši potrebovale moško roko. Tako se je k Tinčkovim priženil Franc Rupar. Doma je bil z Župenega, šel pa je “s trebuhom za kruhom” delat v Ljubljano. Tam se je navzel nekaj ljubljanske govorice, ki je na Menišiji izstopala. Namesto da bi rekel: “Nikakor ne …” ali  “Še malo ne …” je rekel: “Še mal’ ne …” in prijel se ga je vzdevek “Šemalne”.

Kot marsikateri Meniševec je tudi Rupar ob nedeljah po deseti maši rad zavil v gostilno. Pogosto pa se je njegov obisk gostilne zavlekel v večer. Domov se je vračal po “t’ guorajn∂ st∂z∂” – po zgornji stezi, ki vodi mimo pokopališča in mežnarije. Že na ovinku nad Mivčim vrtom je začel prepevati: “Sem zavbr fant, imam čist nov gvant …” S tem je dražil mladi Mežnarijski dekleti. Potožili sta drugi mami Beti in skupaj so skovale načrt, kako ga bodo spravile v red.

Ko se je nekega nedeljskega večera “Šemalne” spet vračal dobre volje in glasen po zgornji stezi proti domu mimo pokopališča, sta se Mežnarijska Beta in njena najmlajša pastorka zavili v beli rjuhi in se skrili za pokopališki zid pri vratih. Ko je “Šemalne” glasno pripel do vznožja pokopaliških vrat, sta se dvignili izza zidu in začeli mahati z rjuhami in ropotati s kovinskimi vrati. “Šemalne” je od strahu onemel in se hitro, tiho pobral proti domu. Odtlej ni več kalil nočnega miru pokojnikom na britofu, niti Mežnarijskim dekletom, čeprav je “Šemalne” še vedno prihajal domov po stezi mimo pokopališča in mežnarije.

Več o mežnariji pa v drugem prispevku.

Slovarček:

• cvingar: pokopališki zid, iz nemščine Zwinger – ograda, obora
• britof: pokopališče, iz nemščine Friedhof
• zakmašna obleka: boljša obleka, ki so jo včasih oblekli le za obisk maše ali druge posebne priložnosti

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak 34 – ustno

Kraj: Bezuljak
Datum: okrog 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Debevec
Skenirano: 6. 1. 2019
Oblika: fotografija

Nasmejani otroci so slikani sredi vojne vihre, poleti 1944, ob macesnu na meji med Turkovim in Kotovčkovim vrtom v Bezuljaku.

V Bezuljaku smo zelo imenitni, imamo namreč dvoje ulic: “t’guorajne” (gornje) in “t’duolajne ulce” (dolnje ulice). Na koncu dolnjih ulic proti Dobcu so Severjeva (Katern), Nežna (Primožič) in Kotovčkova (Turšič) hiša, na gornjih ulicah pa sta na desni strani Ulčarjeva (Turšič) in Ancna (Žnidaršič) hiša, na levi pa še Tetna (Kocjančič) in Turkava (Turk) hiša*. 

Otroci iz sosednjih hiš so se igrali skupaj, starejše sestre so skrbele za mlajše, domače ali sosedove otroke. Med vojno so se tudi otroci bolj držali bližine doma, ker niso nikoli vedeli, kateri vojaki bodo prikorakali v vas.

Kopijo fotografije je najmlajši na sliki, Ancni Ivici, prinesla šele po 60-ih letih Kotovčkova Julka. Julka je imela malo Ivico zelo rada in jo je pogosto prenašala okrog. Včasih je bila doma celo tepena, ker se je predolgo potepala in cartala Ivico pri sosedih Ancnih. V spomin na tiste težke in vendar brezskrbne dni ji je prinesla sliko in nanjo napisala: Otroci z našega konca.

Anc∂n pes Piko je imel rad otroke in Ivici so povedali, ko je zrasla, da ima on zasluge, da je shodila. Na vse načine so jo vabili, da bi naredila korak ali dva iz prijetne sence na deki pod drevesom, toda ona se ni in ni hotela premakniti. Pustili so jo zunaj in Piko je bil z njo. Kar naenkrat je sama prikoracala, oprta na Pikota, skozi vežna vrata.

Ko sva se z gospo Ivo pogovarjali o fotografiji, je povedala še eno zanimivost v zvezi z njenim imenom. Iva ima v krstnem listu napisano ime Ivana, dokler je bila majhna, so jo vsi klicali Ivica. Ko je prišla v šolo, so jo poklicali Ivana, ona pa se ni oglasila, ona je vendar Ivica. Iz Ivice je odrasla v Ivo.

Trije ta mali sosedje:

• Marko Turšič – Kotovčkov, ki se umika prijaznemu Ancnemu psu Pikotu,
• tudi Severjev Toni – Anton Katern ga gleda z nezaupanjem,
• modro pa se drži njegov bratec Franc Katern – Severjev Franci.

Vsi trije so bosonogi kratkohlačniki. Hlače jim držijo šire. 

Zadaj stojijo:

• Kotovčkova Francka,
• Ancna Anica, ki drži v naročju še ne eno leto staro sestrico Ivico,
• Jelka Turšič – Kotovčkova.

Spredaj:

• z Rakeka je prišla na počitnice k Ancnim sestrična Fani Antončič v kiklci z naramnicami in beli bluzici,
• Julka Turšič – Ulčarjeva,
• Angela Turšič – Kotovčkova Angelca,
• s svetlimi lasmi Marija Primožič – Nežna Marica in
• s temnimi lasmi njena sestrica Frančiška Primožič – Francka,
• zadnja v vrsti je Julka Turšič – Kotovčkova.

* Hišna imena in priimki veljajo za čas nastanka fotografije, do danes so se spremenili nekateri priimki in lastništvo.

Slovarček:

• šire: naramnice
• kiklca: krilce
• cartati: razvajati; otrok je razcartan: otrok je razvajen
• Než’ni: imena domačij so pogosto izpeljanke iz imen ali priimkov lastnikov: Neža – Nežini, Anc’ni: od Anica, Anca – Anicini, Tet’ni: od teta, tetini

Viri:

• Iva Kržič, roj. Žnidaršič, Bezuljak, ustno 2019

Kraj: Bezuljak
Datum: poleti 1944
Avtor: neznan
Zbirka: Iva Kržič
Skenirano: 6. 1. 2019
Oblika: natisnjena fotografija