Bezovska dekleta so se zelo verjetno slikala ob koncu šiviljskega tečaja. V sredini sedi voditeljica tečaja Marija Švigelj – Žnidarjeva Mera. Gospa ali teta Mera, kot smo ji rekli, je živela sama v prijazni hišici z velikim vrtom v gurajnm∂ kuonc∂ Bezuljaka, med t’ duolajnm∂ in t’ guorajnm∂ ulcam∂. Da je bil šiviljski tečaj sklepam iz dejstva, da imata vsaj po dve dekleti enak vzorec na oblekah.
Dekleta so bila rojena v letih med 1910 in 1923, starejša je bila le Jožefa Turk – Turkava Pepa. Sedaj živi le še Ančka Škrlj. Med njimi stojita v zadnji vrsti dobri prijateljici Kešlanova Ivana in Šuštarjeva Milka, ki imata tudi obleki iz enakega blaga.
Ančka Škrlj – Dolnja Popkova je ostala doma, pomagala je staršem in kasneje bratu na kmetiji, sedaj živi v Domu upokojencev.
Milka Popek – Šuštarjeva je bila prijetno dekle. Znala je zelo lepo peti, gotovo je ta dar podedovala po očetu Antonu Popku, ki je bil odličen pevec. Pela je tudi v cerkvenem pevskem zboru. Med okupacijo so jo zelo radi poslušali tudi Italijani. Po vzoru bratov sodelovala s partizani. Italijani so jo odpeljali najprej v zapore v Ljubljano, kasneje v kaznilnico v Benetke. Od tam so jo preselili v koncentracijsko taborišče v Italiji. Po kapitulaciji Italije je iz taborišča pobegnila in se prebila do partizanskih tovarišev v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju. S III. prekomorsko brigado se je preko Dalmacije po težki poti do Trsta vrnila v domovino. Spoznala je soborca Janeza Vrhunca in se poročila z njim. Živela sta v Ljubljani. Po smrti Šuštarjevega očeta sta z možem uredila domačo hišo v Bezuljaku in rada prihajala v Milkino rojstno hišo.
Ivana Švigelj – Kešlanova je bila Milkina dobra prijateljica. Poročila seje k Petriču na Unec. Dočakala je lepo starost 90 let.
Marija Zalar – Rutarjeva Mima, ki je bila tudi dobra pevka, se je poročila s Klemencem na Rakek.
Ana Turšič – Kocjanava je bila zelo nadarjeno in lepo dekle. Žal v šolo ni mogla, delala je na skromnem posestvu in pomagala ostarelim staršem. Poročila se je v Logatec, vedno se je rada vračala na obisk v rodni Bezuljak. Umrla je letos tik pred 98. rojstnim dnevom.
O Krajnčih dekletih, Tilki in Francki, ne vem ničesar, ker jih nisem poznala.
Jožefa Furlan – Kavčeva Pepa se je poročila pred II. svetovno vojno. Z možem sta se odselila v Ljubljano, na Ižansko cesto. Ko sta šli moji starejši sestri študirat v Ljubljano, jima je ona priskrbela skromno sobico pri istem gospodarju. Radi sta se spominjali, kako dobra soseda je bila, saj jima je večkrat prinesla skromno večerjo
Jožefa Turk – Turkava Pepa je bila najstarejša na tem tečaju. Doma, pri Turkovih, je imela izgovorjeno sobico – kamro, skromno streho nad glavo. Večinoma grenak kruh si je služila kot dekla pri bogatih kmetih na Menišiji. Nekatere gospodinje so bile dobre, druge pa prav hudobne. Hlapci in dekle so se menjavali po Božiču. Na sv. Štefana so dobili plačo za celo leto. Pepi je bilo pri pri neki hiši tako hudo, da je ušla malo pred koncem dogovorjenega roka in zasluženi denar za skoraj celo leto je ostal skopuškemu gospodarju. Ko je bila starejša, je hodila na žernado, delat h kmetom ob večjih delih: ob žetvi, pri pletvi strniških posevkov in podobno.
Ob imenih Jožefa, Jožica, Pepa mi prihaja na misel anekdota iz Kliničnega centra. Ko je tedanji predsednik Jugoslavije Josip Broz – Tito ležal v bolnišnici, so mu predstavili negovalno osebje, med njimi je bila tudi sestra Jožica. “Aha”, je rekel Tito,” ti si Jožica, a ja sam Jože, u stvari ti si Pepca, a ja sam Pepe.” Trema, ki so jo imeli ob srečanju, je hitro minila.
Poleg Marije Švigelj, voditeljice tečaja sedi Frančiška Kocjančič – Tet’na Francka, ki v rokah drži šopek. Poročila se je s Kocjanovim Jožetom. Imela sta dva otroka, sinček je umrl že v prvem letu. Jože se po vojni ni vrnil. Francka je s hčerko ostala na rojstnem domu, gospodinjila je onemoglemu očetu in pomagala kmetovati bratu.
Frančiška Meden – Klemenova Francka je bila doma s trdne kmetije. Oče in pridni bratje so lepo skrbeli za gospodarstvo, tudi Francka je poprijela za delo. Po vojni se bratje niso vrnili, Francka je ostala sama z ostarelo materjo. Težko sta se preživljali, saj je bila za vse delo sama.
Pa še en utrinek, ki je povezan s Klemenovo hišo. Včasih smo deklice ob pogrebih nosile šopke cvetja, saj takrat ni bilo dosti vencev, o ikebanah pa še ni bilo ne duha ne sluha. Ko so umrli Klemenova mati, sem tudi jaz nesla šopek, po pogrebu pa smo šle tudi deklice na pogrebščino. Meni sicer doma niso dovolili, da bi šla tja delat dren, včasih mi je pa le uspelo uiti maminemu budnemu očesu. Ko smo otroci sedeli za manjšo mizo, kjer je bil narezek, kruh in čaj, je prišla mimo Medenova Micka s Kožljeka in rekla: “Le jejte, otroci, le jejte, da boste vedeli, kdaj so Klemenova mati umrli.” (Po bezovsko bi se to slišalo: Le jite, otruoc∂, le jite, de buoste vajdli, kdaj so Klemj∂nava mat’ umrl∂!) Minilo je že več kot 60 let pa se še vedno nasmehnem ob tem spominu. Naj Klemenova mati, Francka in Micka s Kožljeka v miru počivajo!
- Ančka Škrlj – Dolnja Popkova,
- Milka Popek – Šuštarjeva,
- Ivana Švigelj – Kešlanova.
Sedita:
- Jožefa Furlan – Kavčeva Pepa,
- Jožefa Turk – Turkova Pepa.
- Marija Zalar – Rutarjeva Mima,
- Ana Turšič – Kocjanova Ana,
- Tilka Petrič – Krajnča Tilka in
- njena sestra Frančiška – Francka Petrič.
Sedijo:
- Marija Švigelj – Žnidarjeva Mera,
- Frančiška Kocjančič – Tet’na Francka,
- Frančiška Meden – Klemenova Francka.
Slovarček:
- ulce: ulice, v Bezuljaku smo imenitni, saj imamo kar dve ulici, ta dolnjo in ta gornjo, v Begunjah imajo pa “samo” Trantarjeve ulce
- kamra: v pritličju kmečke hiše manjša soba, običajno se je šlo iz hiše (dnevne sobe s pečjo) v kamro
- dren delati: gnečo delati
- žernada: delo za en dan, najpogosteje na njivah
Viri:
- Marija Hren, Bezuljak
- fotokopija časopisnega članka Umrla je naša Milka, brez podpisa avtorja
Kraj: Bezuljak
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Hren
Skenirano: 21. 9. 2015
Oblika: kopija fotografije