1940 Selšček – V Špolarjevi gredi

Pri Špolarjevih sta gospodarila brat in sestra, Ivan Obreza in Marija – Micka Obreza. Ob kakšni priložnosti so zbrani v gredi, med bujnim cvetjem, ne vem. Mogoče sta pa fanta prišla po šopke, ki jih imata pripete na reverjih? Tudi zelenja ali zelišč, ki jih ima pražnje oblečena Mivča Lojzka v rokah, ne morem prepoznati. Gospa Lojzka mi je povedala, da je bila Špolarjeva Micka njena birmanska botra. Ni je mogla prehvaliti, kako dobra žena je bila to.

Pa se malo več pomudimo pri mladem dekletu, Alojziji Švigelj – Mivči Lojzki, ki stoji na levi strani. Oblečena v “nedeljsko” obleko – dendl, z belo bluzo in belim predpasnikom je pravi cvet mladosti. Lase ima spletene v kito, ki jo je na zatilju  spela s hrnodlni. Na fotografiji je stara okrog 20 let.

Letos je praznovala 100-ti rojstni dan.

Lojzka se je rodila v številni družini v trdni kmečki hiši pri Mivčih v Selščku. Doma je preživela mladost ter trda vojna in povojna leta. Pomagala je gospodariti ujcu, ki je bil invalid. Kasneje se je preselila v Begunje v svojo hiško. Zaposlila se je na Žagi v Begunjah in si zaslužila pokojnino.

Živela je skromno. Vedno je bila prijazna, ustrežljiva, nasmejana, darežljiva, pripravljena pomagati z rokami ali nasvetom. Dobro je poznala zdravilna zelišča, znala je pripraviti odlična mazila. Že pred časom mi je povedala, da je gabez zelo uporabno zelišče pri težavah s sklepi in kostmi. Imenovala ga je kar “kostocel”.

Gospa Lojzka ima pri častitljivih 100 letih še vedno odličen spomin, kar dobro zdravje, da še peš pride do cerkve in postori manjša dela okrog hiše.

Pri skromni slovesnosti  ob 100-tem rojstnem dnevu ji je spregovorila nečakinja Stanka, ki ima tudi čez 80 let. Lojzka je njena birmanska botra. Zanimivo je bilo, ko jo je ogovorila: “Draga teta Slavka!” Ko smo se začudeni spogledali, je nečakinja povedala, da jo je tudi v pismih vedno imenovala Slavka.

• Alojz – Slavko,
• Anton – Zvonko,
• Franc – Branko,
• Stanislav – Slavko ali Stanko,
• Vladislav – Slavko ali Vlado,
• Janez – Ivan, včasih tudi po nemško Johan ali poamerikanjeno Žan,
• Karel – Drago,
• Marija – Micka, Marica, Marinka, Majda, Milka,
• Jožefa – Jožica, Pepca in še druga.

Jaz imam brata Slavkota*, bratranca Slavkota, strica Slavkota, v krstnem listu pa je pri prvem napisano Stanislav, pri drugem Alojz in pri stricu Vladislav.

• Alojzija – Lojzka Švigelj – Mivča drži v rokah šopek,
• poleg nje s klobukom Ludvik Obreza – Brinarjev Ludve, ki je umrl v internaciji v Nemčiji,
• Albin Švigelj – Mivč, Lojzkin mlajši brat, ubit med vojno,
• Lojzkina birmanska botra, Špolarjeva gospodinja Micka Obreza,
• njen brat Ivan Obreza – gospodar pri Špolarjevih,
• Žan Primožič – Primožčev.

Za konec pa še misel gospe Lojzke, ko sva pregledovali stare fotografije:

“Dnevi življenja so sami spomini,
so božajoči, trpeči, a vedno boleči.”