Na fotografiji je bezovsko pokopališče z ljudmi, ki gredo od maše. Po zakmašnih oblekah sodeč, je to slikano “o Vel’ki maši” – 15. avgusta, ko je praznik Marijinega vnebovzetja. Bezovska cerkev je posvečena Mariji Vnebovzeti in je ta dan v Bezuljaku žegnanje. Domačini in Bezovci od blizu in daleč radi pridemo na ta praznik k maši v rojstno vas.
Na sliki vidimo del cvingerja – pokopališkega zidu z železnimi vrati, ki varujejo pokojnike gotovo že več kot 100 let. Pred vhodom v cerkev vidimo ob zidu tri večje nagrobnike, ki so jih za svoje pokojnike dali zgraditi večji kmetje.
Na sliki:
- gre skozi vrata in si popravlja frizuro Anton Kavčič – Rakiški Tone iz Bezuljaka,
- takoj za njim stopa Jože Turšič – Bajt’n Jože z vasi,
- nekoliko manjši je Alojz Hiti – Kovačov Lojz iz Begunj.
- Srednji med tremi možakarji za njim, v temni obleki, s kravato je Ludvik Hren – Antonov Ludve, zadnji čevljar na Menišiji, ki je živel v Begunjah.
- Levo od njega je Jože Korošec – F’žnarjov iz Dobca.
- Skrajno desni, v svetli obleki je Franc Turšič – Ulčarjov France.
- Levo od njega se ozira nazaj, v temni obleki Anton Hren – Antonov Tone iz Bezuljaka, ki živi v Borovnici.
- Čisto zadaj je nasmejan verjetno eden od Kešlanovih fantov, mislim, da je Slavko.
Zadaj na levi strani fotografije stoji hiša, ki ima zgoraj zabita okna. To je bezovska mežnarija, ki je tudi del današnje zgodbe.
Bezovska cerkev je bila včasih romarska cerkev, za Veliko mašo in druge večje Marijine praznike so prihajali z romarji tudi duhovniki, ki so potrebovali prenočišče. Zato je imel Bezuljak kot edina od podružnic tudi mežnarijo. V mežnariji je stanoval mežnar s svojo družino.
Pred drugo svetovno vojno je bil bezovski mežnar Janez Popek. S prvo ženo sta imela sina Toneta in hčeri Nežo in Angelo. Po smrti prve žene se je poročil z vaščanko Elizabeto Turk – Beto. Bila je dobra druga mama odraščajočim otrokom iz prvega zakona.
V Bezuljaku je bilo po I. svetovni vojni kar nekaj vdov, ki so pri hiši potrebovale moško roko. Tako se je k Tinčkovim priženil Franc Rupar. Doma je bil z Župenega, šel pa je “s trebuhom za kruhom” delat v Ljubljano. Tam se je navzel nekaj ljubljanske govorice, ki je na Menišiji izstopala. Namesto da bi rekel: “Nikakor ne …” ali “Še malo ne …” je rekel: “Še mal’ ne …” in prijel se ga je vzdevek “Šemalne”.
Kot marsikateri Meniševec je tudi Rupar ob nedeljah po deseti maši rad zavil v gostilno. Pogosto pa se je njegov obisk gostilne zavlekel v večer. Domov se je vračal po “t’ guorajn∂ st∂z∂” – po zgornji stezi, ki vodi mimo pokopališča in mežnarije. Že na ovinku nad Mivčim vrtom je začel prepevati: “Sem zavbr fant, imam čist nov gvant …” S tem je dražil mladi Mežnarijski dekleti. Potožili sta drugi mami Beti in skupaj so skovale načrt, kako ga bodo spravile v red.
Ko se je nekega nedeljskega večera “Šemalne” spet vračal dobre volje in glasen po zgornji stezi proti domu mimo pokopališča, sta se Mežnarijska Beta in njena najmlajša pastorka zavili v beli rjuhi in se skrili za pokopališki zid pri vratih. Ko je “Šemalne” glasno pripel do vznožja pokopaliških vrat, sta se dvignili izza zidu in začeli mahati z rjuhami in ropotati s kovinskimi vrati. “Šemalne” je od strahu onemel in se hitro, tiho pobral proti domu. Odtlej ni več kalil nočnega miru pokojnikom na britofu, niti Mežnarijskim dekletom, čeprav je “Šemalne” še vedno prihajal domov po stezi mimo pokopališča in mežnarije.
Več o mežnariji pa v drugem prispevku.Slovarček:
- cvingar: pokopališki zid, iz nemščine Zwinger – ograda, obora
- britof: pokopališče, iz nemščine Friedhof
- zakmašna obleka: boljša obleka, ki so jo včasih oblekli le za obisk maše ali druge posebne priložnosti
Viri:
- Marija Hren, Bezuljak 34 – ustno
Kraj: Bezuljak
Datum: okrog 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Debevec
Skenirano: 6. 1. 2019
Oblika: fotografija