Quantcast
Channel: martahren2112 – Stare slike
Viewing all articles
Browse latest Browse all 92

1953 Kožljek – Koželjško žegnanje

$
0
0

161126030Na fotografiji so udeleženci žegnanja pri Mežnarjevih na Kožljeku. Gospodar Alojz Korošec je bil po poklicu mizar in bil je tudi za mežnarja na Kožljeku. V zakonu se mu je rodilo 5 otrok, žal je žena umrla, ko so bili otroci še majhni. Ni kazalo drugega, moral se je še enkrat poročiti in dobiti otrokom drugo mamo. Poročil se je z Matevžkovo Francko z Ulake na Blokah, ki je bila pridna in sposobna gospodinja, ki je res podpirala tri vogale hiše. Z drugo ženo sta imela še hčerko Fani.

Pri Mežnarjevih je bila domačija požgana med vojno, takrat kot skoraj vse hiše na Kožljeku. Le s težavo so jo spet zgradili. Na sliki se vidi, da ni še ometana. Pri obnovi je veliko pomagal tudi naš ata Jože Hren, ki je bil zidar in je bil bratranec Alojza Korošca. Verjetno so zato povabili mamo in ata na žegnanje. Seveda tudi jaz nisem smela manjkati. Ne spomnim se, da bi bila kot otrok kje na žegnanju, ta slika pa je dokaz, da pozabljam.

V časih po vojni je bilo težko pogostiti večje število gostov, res pa niso bili preveč zahtevni.

Na fotografiji zadaj stojijo:

  • Jože Korošec – Dolnji F∂žnarjov iz Dobca,
  • Alojz Korošec mlajši, domači sin in naslednik na Mežnarjevi domačiji,
  • Ivanka Ozim, roj. Korošec, gospodarjeva sestra, ki je živela v Radljah ob Dravi,
  • Marija – Micka Korošec, roj. Korošec, gospodarjeva sestra, Ta dolajna F∂žnarjeva mama iz Dobca,
  • pred njo stoji njen mož Andrej Korošec, F∂žnarjov ata iz Dobca.

Spredaj z leve:

  • Alojz Korošec, starejši, gospodar pri Mežnarjevih in koželjški mežnar,
  • njegova žena Francka,
  • za njo stoji Anton Nared – Francetov Tone iz Dobca,
  • v beli bluzi Franckina sestra Ivanka Škafar in
  • njen mož Karel iz Ljubljane,
  • v črni bluzi Rezka – Terezija Hren, Kovačeva mama iz Bezuljaka, ki drži za roke hčerko Marto,
  • poleg stoji s prekrižanimi rokami Jože Hren – Kovačov iz Bezuljaka,
  • dekleta pri kraju ne poznam.
Kot otrok sem rada hodila na Kožljek, saj si iz Bezuljaka po stezi prišel na Kožljek v 20-ih minutah. Vmes sem nabirala rožice ali jagode, da sem nesla šopke Kržičevi mami in Mežnarjevi teti. Pri Mežnarjevih sem dobila tudi kakšen piškot ali dva, kar je bilo imenitno (danes bi rekli kul). Še sedaj se spomnim nebeško dobrih španskih vetercev, ki jih je včasih ponudila teta.
Ko sem bila že na študiju v Ljubljani, so Mežnarjev stric zboleli. Večkrat so bili v bolnici. Teta jih je težko prihajala obiskovat, zato sem jih pogosto obiskovala. Ob enem teh obiskov, malo pred smrtjo, so mi povedali pesem, ki so jo sestavili potem, ko so Italijani požgali Kožljek. Ker s seboj nisem imela drugega papirja, sem kar na staro plačilno kuverto napisala besedilo. Žal bi mi bilo, če bi se besedilo izgubilo. Glasi se tako:

OD NAŠE VASI KOŽLJEK,
ki je bila požgana 2. 7. 1942

 
  
Žalostno je srce moje,
ko pogledam našo vas,
razvaline strašne vojne,
ki divjala je pri nas.

Lepa naša b’la vasica,
kras slovenskih teh planin,
na tem hribčku v dolinci
uvrščen naš dom je bil.

Večkrat zbrali so se fantje
in dekleta tudi vmes,
pri patroni sv. Ani
slavo pela cela vas.

Prišel pa sovrag nemili,
celo vas upepelil je,
dost’ gorja je nagomilil,
ker uničil nam je vse.

Kje so fantje in dekleta,
kje so hišice lepe,
strašna vojna vse vzela
in uničila je vse.

Ko bi naši rajni prišli,
bi sočutno klicali:
To so naši žulji bili,
ki so se upepelili.

Ko pa trombe glas zapoje,
zemljo našo v prah zdrobi,
takrat naša daj patrona,
da v dom Očetov bi prišli.

Minilo je že 75 let od požiga Kožljeka, pa naj bo ta zapis v spomin in opomin.

Kožljek je najvišje ležeča vas na Menišiji, leži na planoti med Zalakami, Vinjim vrhom in Boštjanovim lazom, na nadmorski višini 788 metrov. Na začetku vasi stoji, nekoliko dvignjena na gričku, cerkvica svete Ane.

Sveta Ana je po Svetem pismu mati Božje matere Marije, Jezusove matere, torej Jezusova babica. Ker je Ana tako dobro vzgojila hčerko Marijo, da je bila vredna nositi in roditi Jezusa, je zavetnica vseh mater. Sveta Ana goduje 26. julija. Slovesno praznujejo njen god na nedeljo po 26. juliju. Takrat je na Kožljeku žegnanje. Ob 10. uri je sveta maša, pridejo ljudje tudi iz drugih vasi in Koželjčani, ki živijo drugod. Po maši sorodniki in stari znanci veselo klepetajo pod lipami, gospodinje pa hitijo domov pripravljat slovesno kosilo. Na žegnanju se zbere širša družina in je potrebnih več priprav.

Slovarček:

  • španski veterci: piškoti iz beljaka in sladkorja
  • žegnanje: na Notranjskem praznovanje godu zavetnika vaške cerkve, tako kot ne Krasu šagra ali na Štajerskem lepa nedelja, ponekod pa proščenje

Viri:

  • Marija Hren, Bezuljak, ustno, julij 2017
  • Jože Korošec, Dobec, ustno, julij 2017

Kraj: Kožljek
Datum: julij 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 26. 11. 2016
Oblika: fotografija



Viewing all articles
Browse latest Browse all 92

Trending Articles