1955 Begunje – Prijatelja

Leta 1954 sem prišel iz vojske (JLA) in se zaposlil na žagi Kmetijske zadruge Begunje. Direktor je bil Ludvik Urbas – Urbanov Ludve iz Bezuljaka. Takrat se je Žaga ukvarjala z razrezom hlodovine in prodajo žaganega lesa na domačem trgu, boljšo kvaliteto smo tudi izvažali. Slabši les smo porabili za izdelavo zabojev. Izdelovali smo zaboje različnih velikosti za različne kupce: za pakiranje Jaffa pomaranč smo gajbice izvažali v Izrael, izdelovali smo zaboje za Tobačno tovarno v Ljubljani, za pakiranje jajc, za zelenjavo in druge zaboje. Izdelovali smo tudi ladijski pod. Razžagali smo tudi napadlo hlodovino bukve, javora, jesena in bresta iz bližnje okolice. Te deske smo izvažali večinoma v Italijo. Hlode so vozili iz gozda z vozovi s konjsko ali volovsko vprego. Tudi žagan les, ki smo ga odpremljali večinoma po železnici, smo na Rakek vozili z vozovi s konjsko vprego ali tudi z voli.

Prve kamione smo začeli uporabljati za prevoz zabojev na vlak na Rakek okoli leta 1956. Poleg žage in zabojarne, ki so ji delavci rekli kištarija, je delovala tudi mizarska delavnica. Tu je bilo zaposlenih približno 10 mizarjev in imeli so 2 – 3 vajence. Izdelovali so pohištvo po naročilu in stavbno pohištvo: okna, vrata. Izdelovali smo tudi krste za bližnje prebivalstvo. Kasneje smo izdelovali tudi panje, ki smo jim rekli ameriški panji. Kupec je bil Medex Ljubljana.

Žago so ustanovili meniševski kmetje na začetku II. svetovne vojne. Po pripovedovanju so to bili: Ivan Petrič iz Selščka, Jože Kranjc – Krajnč iz Dobca, Marija Turšič – Tomažičeva mama iz Begunj, Alojz Debevec – Žogarjov iz Bezuljaka, Pepe Brezec – Čejdnikov iz Bezuljaka. Postavili so žago venecijanko. Po vojni je Žago prevzela Kmetijska zadruga Begunje. Leta 1949 je Zadruga kupila polnojarmenik, ki je obratoval poleg venecijanke. Skupaj sta razžagala pribl. 7000 m3 jelovih hlodov letno, poleg tega pa še napadlo količino bukove, javorove in brestove hlodovine. Zadruga je odkupovala hlodovino od gozdnih posestnikov. Drobni les, imenovan tudi jamski les, pa je prodajala rudnikom za podpornike v jamah.

Po priporočilu oblasti se je Zadruga začela ukvarjati tudi z zadružnim kmetijstvom. Z arondacijo je Zadruga pridobila večje obdelovalne površine skupaj, da bi lahko njive obdelovali strojno. Pri Zadrugi je bil ustanovljen Zadružni svet, ki je upravljal Zadrugo. Tudi Žaga je širila proizvodnjo in postavili so zabojarno. Zaradi različnih usmeritev smo se ločili in ustanovili samostojno Zadružno lesno podjetje. Pri odcepljenem Zadružnem lesnem podjetju so bili leta 1967 imenovani “samoupravni organi”: delavski svet, upravni odbor. Bili smo popolnoma ločeni od ustanoviteljice, le osnovna sredstva so ostala v lasti Kmetijske zadruge. Ko je Kmetijska zadruga dobila novega upravnika, tov. Milana Laha, so s tožbo dosegli, da je moralo podjetje Jelka odplačevati Kmetijski zadrugi podarjena osnovna sredstva v vrednosti 3.000.000 din. Zadružno lesno podjetje se je preimenovalo v podjetje JELKA – lesna industrija. Na pobudo občine Cerknica smo se združili s Kovindom z Unca in Avtošpedom z Rakeka. Eno leto smo bili skupaj.

Leta 1966 je bil na Notranjskem močan vetrolom, zato je bilo ogromno hlodov. Žagali smo noč in dan in imeli velik dobiček, Kovind in Avtošped pa sta imela izgubo. Kolektiv v Begunjah se je odločil za referendum za razdružitev. Referendum je uspel, spet smo bili samostojni. Nato smo se združili s Slovenijalesom. Jaz sem takrat odšel v službo na Brest v Cerknico, to je bilo leta 1969. Mojo delovno dobo sem začel kot skladiščnik, nato sem napredoval v obratovodjo, po združitvi pa sem postal vodja poslovne enote.